V pogovorih s študenti se pogosto pojavlja prepričanje, da je za izboljšanje sveta treba predvsem spremeniti družbo ali družbeni sistem. Veliko redkeje se pojavi vprašanje, ali bi bilo morda treba začeti pri posamezniku. Takšen pogled ni nov, vendar odpira temeljno vprašanje: kaj družba sploh je?

Če razmišljamo natančneje, ugotovimo, da družba ne obstaja kot samostojno bitje. Ne misli, ne čuti in nima zavesti. Družba je le poimenovanje za množico posameznikov. To misel je radikalno izrazil Max Stirner, ki je trdil, da so pojmi, kot so družba, država ali narod, zgolj abstrakcije, medtem ko v resnici obstaja le posameznik.

Kljub temu družbo pogosto dojemamo kot nekaj velikega in pomembnega, posameznika pa kot nepomembnega. Zaradi tega verjamemo, da bo sprememba sistema samodejno prinesla boljše ljudi. Karl Marx je takšno razmišljanje teoretično utemeljil z znano mislijo, da družbeno bivanje določa zavest posameznika. Po tem pogledu je torej sprememba družbenih razmer pogoj za spremembo človeka.

Toda zgodovina kaže, da se sistemi lahko zamenjajo, ljudje pa pogosto ostanejo enaki. Na to je opozarjal Karl Popper, ki je bil zelo kritičen do velikih družbenih utopij. Menil je, da poskusi, kako s popolno ureditvijo ustvariti »idealno družbo«, pogosto vodijo v nasilje, ker zanemarijo konkretnega človeka in njegovo odgovornost.

Nasprotno pa nekateri misleci poudarjajo, da je resnična sprememba mogoča le na ravni posameznika. Søren Kierkegaard je zapisal, da je »množica neresnica«, saj se v njej posameznik zlahka skrije in se izogne osebni odgovornosti. Podobno je Hannah Arendt pokazala, da največje zlo ne nastane nujno zaradi slabih sistemov, temveč zaradi ljudi, ki prenehajo razmišljati in zgolj sledijo pravilom.

Krščanstvo je to misel izpeljalo zelo dosledno. Jezus ni poskušal reformirati političnega sistema svojega časa, temveč je nagovarjal posameznika. Govor na gori je poziv k notranji spremembi: k odgovornosti, sočutju in etičnemu ravnanju. Prav zato je ta govor tudi danes aktualen. Kot je kasneje zapisal Lev Tolstoj, vsi želijo spremeniti svet, skoraj nihče pa ne želi spremeniti sebe.

Iz vsega tega sledi, da družbe ni mogoče neposredno spremeniti, ker nima lastne zavesti ali volje. Spremeniti je mogoče le posameznika. Če posamezniki spreminjajo sebe, svoje ravnanje in svoje vrednote, se sčasoma spremeni tudi način, kako delujejo skupaj. Družba se tako ne spreminja od zgoraj navzdol, temveč od znotraj navzven.