Ko se srečamo znanci in prijatelji starejše generacije, se naše misli pogosto vračajo v preteklost. Med pogovorom se včasih pojavi grenko vprašanje, ali smo res izgubljena generacija — generacija, ki v zgodovini ne bo zasedla posebnega mesta. Večina med nami je živela v treh različnih državah, nekateri celo v štirih, vsakič z novim imenom, novo ideologijo in novim redom. Preživeli smo vsaj dve vojni in bili priča razpadom ter vzponom sistemov, ki so nam krojili vsakdan.

Ta obdobja so nosila različna imena: totalitaristična, socialistična, kapitalistična, komunistična, demokratična. A ne glede na oznako se mnogim med nami zdi, da smo živeli nekje vmes — v dolgih hodnikih zgodovine, v nekakšnem vakuumu. Kot da smo bili ves čas v pričakovanju; kot da smo čakali na prihodnost, ki se je izmikala. V naglici dni smo morda spregledali nekaj bistvenega, čeprav nihče ne ve prav dobro, kaj naj bi to bilo.

Nekateri pravijo, da smo živeli v čakalnici. Drugi, da smo doživeli sindrom odloženega življenja — gradili smo, ustvarjali, tiho nosili breme časa, a pri tem pogosto pozabljali živeti zase.

Morda smo res generacija čakanja. Generacija, ki je doživela preveč sprememb, da bi slepo verjela obljubam, in preveč izgub, da bi brezskrbno stopala naprej. Čakali smo na boljše čase, na pravi trenutek, na varno priložnost. Čakali smo z razlogom: ker je bilo življenje včasih težje, nevarnejše in manj predvidljivo, kot si danes kdo predstavlja.

A prav iz tega čakanja je zrasla posebna moč. Naučilo nas je potrpežljivosti, vzdržljivosti, treznosti. Naučilo nas je gledati dlje od trenutka in razmišljati o drugih — o otrocih, o vnukih, o prihodnosti, ki smo jo pogosto postavili pred lastno srečo.

Zato je vprašanje, kdo bi se komu moral opravičiti, morda preprostejše, kot se zdi: ne gre za krivdo, temveč za razumevanje. Mlajši bi se nam morda lahko opravičili za ostre sodbe, mi pa sebi za vsa leta, ko smo verjeli, da ne smemo ali ne zmoremo drugače.

A resnica je preprosta: nismo bili izgubljena generacija. Bili smo generacija, ki je čakala — ne zato, ker ne bi hotela živeti, ampak ker je bilo treba najprej preživeti. In prav zato si zaslužimo, da nas vidijo takšne, kot smo bili: tihi graditelji časa, nosilci zgodovine, ljudje, ki so med razpadanjem svetov ohranili človeka v sebi.

Preživeli smo. In zaslužimo si spoštovanje.