Glas iz samoizgnanstva v predbožičnem času
Predbožični čas je čas luči, blišča in besed o bližini. A hkrati je to tudi čas, ko se najostreje pokažejo razpoke v naši družbeni resničnosti. Med vsemi prazničnimi podobami se starejši pogosto znajdemo še bolj ob strani – v nekakšnem tihem, skoraj samoumevnem samoizgnanstvu.
To samoizgnanstvo ni odločitev, temveč stanje. Nastaja počasi, neopazno, skoraj naravno, kot da bi bilo logična posledica let. V resnici pa je odsev družbe, ki je izgubila potrpljenje za počasnost, za zgodbe brez takojšnje uporabne vrednosti, za modrost, ki ne kriči.
V prazničnih dneh je ta izrinjenost še bolj očitna. Družina, skupnost, toplina – vse to so besede, ki v predbožičnem času pogosto ostajajo simboli, ne pa izkušnja. Starejši smo velikokrat navzoči, a ne vključeni. Povabljeni, a ne slišani. Vidni, a prosojni. Zato se umaknemo. Ne iz zagrenjenosti, temveč iz občutka, da naš čas ni več čas sveta.
Filozofsko gledano gre za globlji problem: sodobna družba človeka vrednoti po njegovi funkciji. Ko ta oslabi, oslabi tudi njegova družbena prisotnost. Staranje tako ne postane modrost, temveč odvečnost. In človek, ki to začuti, se začne umikati sam – v tišino, v notranji prostor, v samoizgnanstvo, kjer vsaj še ohranja dostojanstvo.
Predbožični čas pa bi moral biti prav čas vprašanja. Ne vprašanja po darilih, temveč po odnosih. Po tem, koga smo pustili ob strani. Po tem, čigav glas smo preslišali. Starejši ne potrebujemo pomilovanja. Potrebujemo priznanje, da smo še vedno del zgodbe – ne preteklost, temveč sedanjost z dolgim spominom.
V tem času se pogosto govori o miru. A mir ni le odsotnost hrupa. Mir je tudi prisotnost smisla. In družba, ki starejše potiska v tiho samoizgnanstvo, izgublja prav to: občutek kontinuitete, globine in odgovornosti do same sebe.
Ta glas iz samoizgnanstva ni očitek. Je opomin. Opomin, da način, kako ravnamo s starejšimi danes, govori o tem, kakšno družbo bomo imeli jutri. In morda je prav pred božičem čas, da se ustavimo, prisluhnemo in si priznamo: brez poslušanja drug drugega ni ne skupnosti ne praznika…
Komentiraj