25. februar 2024

Ne vem, kdaj sem prvič prebral eno od scen pri nobelovcu Ivu Andriću v njegovih izbranih mislih »Znamenje ob poti«, v kateri Andrić opisuje zanimivo in meni zelo blizu otroško dogajanje okoli nekega dečka.

Andrić piše: »Ko smo bili otroci, smo se zelo pogosto igrali »ravbarje in žandarje«. Pri tej igri so bile z njim zmeraj težave in sitnosti. Najstarejši tovariš je razporejal enega na levo: žandar, enega na desno: ravbar. Ko je prišel on na vrsto: žandar; se je branil, da ne bo, ko pa so mu po daljšem prerekanju dovolili, da bil ravbar, je tudi to odklonil. »Dobro,« je nestrpno govoril tisti, ki je razporejal dečke za igro, »ti se ne boš igral.« »Ne, hočem se igrati!« »Kaj pa hočeš biti?« Povešenih oči je zmedeno skomignil z rameni.

Potem so ga pahnili stran. Igra se je začela. Pa se je hitro pomešal med druge, držal nekaj časa z žandarji, nekaj časa z ravbarji in kvaril igro enim in drugim. Vsi so ga podili in vsak trenutek je bilo slišati, ko je kateri od dečkov zapil: »Zapik, zapik. Ta se ne gre!«

Ta pa je nekaj časa stal in zmedeno in tiho, a trmasto govoril: »Igram se, igram.«

In kakor hitro se je igra nadaljevala, je tudi sam stekel za njimi in nekaj časa podil ravbarje, nekaj časa bežal pred žandarji.

Ne morem, da se ne bi sam počutil kot ta deček, ki se je želel igrati, ni pa vedel, kaj naj bi igral, in so ga kot neodločneža izločili iz igre. Skupaj z menoj so se mnogi v otroštvu in v življenju želeli igrati, vendar niso zmogli moči, da bi se odločili, ali bodo v življenjski igri igrali »žandarje« ali »ravbarje«.

Mnogim je bilo rečeno: »Ti se ne igraš.« Bili smo zmedeni, prizadeti, a vendar smo trmasto vztrajali v igri življenja in bili kdaj na eni, kdaj na drugi strani, čeprav se nismo zavedali, ali bežimo pred žandarji ali pred ravbarji.

Bali smo se, bežali smo, ker je beg bila tudi igra. Za koga in na čigavi strani smo se igrali, nam ni bilo toliko pomembno kot to, da smo se želeli igrati, smo se igrali in uživali v igri.

Tako je bilo v otroštvu, tako je bilo v naši odraslosti, dokler se ni pojavil NEKDO, ki je imel oblastno moč in je ugotovil, da le preveč motimo druge v njihovi igri in nas z nevidno prisilo postavil ob igrališče, ne da bi nam dovolil sedežev, ki so predvideni za rezervne igralce …

Našega trmastega »Ne, hočem se igrati« nihče noče slišati, a na vsakem koraku in na različnih javnih obvestilih vidimo in slišimo: »Ta se ne gre …«

Darko Ivanišin

Čestitke k zapisu. In moja misel – ali niste trčili oz. načeli našega odnosa do širše skupnosti – države. Ali se zavedamo svoje državljanske pokončnosti/odgovornosti?

Marija Bone

Kako resnično. Tako lahko vidimo kako so dnevi brezskrbnosti dokončno minili. In kako hitro čas beži.

#življenje, #etika