3. maj 2025

Pred 15 leti, ko sem se začel pojavljati na družbenem omrežju, sem praviloma objavljal ideje, nekatere zelo blizu aforizmom, ki sem jih zbiral in zapisoval kot pripomoček za razgovore s študenti. Ko jih danes berem, se mi zdijo dokaj nedorečeni in potrebni dodatnih razmišljanj, zlasti s horizonta starosti. Nekatere misli sem tudi začel objavljati na družbenem omrežju

Tako sem šestindvajsetega sedmega 2016 objavil naslednji tekst:

»Ena sodobnih iluzij, ki spravlja človeka v razočaranje in krizo, je prepričanje, da moramo biti vsak dan uspešnejši. Ko se srečamo s starostjo, ugotavljamo, da smo bili vse življenje v usodni zmoti, ki si je ne moremo odpustiti, še manj pa popraviti. (FB, 26.7.2016, 38 všečkov)«

Danes pa ugotavljam, kako globoko se je zakoreninila v nas miselnost, da mora človek nenehno napredovati – osebno, poklicno, družbeno. Tudi sam sem spodbujal študente v tej smeri. Uspeh je postal osnovna valuta vrednotenja življenja. Skozi šolski sistem, poklicno kariero in družabno omrežje se ta imperativ nevidno, a močno vpisuje v človekovo doživljanje samega sebe. Življenje postane projekt, ki ga je treba optimizirati, nenehno izboljševati, »nadgrajevati«. V tem duhu uspeh ni več stvar osebne izpolnitve, temveč nujno pričakovanje – obveza, ki se meri s številkami, nazivi in vidnostjo.

Kako je to zmotno, marsikateri posameznik ugotavlja, ko se sreča s starostjo – z naravnim upadom moči, počasnostjo, umikom iz središča dogajanja –, se sooči s tihim, a globokim spoznanjem: življenje ni bilo v resnici živeto temveč upravljano. Namesto notranji rasti in zrelosti je sledilo zunanjemu uspehu: denarju, razkošnemu stanovanju, potovanju po svetu zbiranju nazivov, političnim funkcijam, številu partnerjev, medijski prepoznavnosti idr.

Sodobna družba vzgaja posameznike h graditvi identitete na podlagi tega, kako jih vidi svet – skozi dosežke, priznanja in vidne vloge. Ko ta zunanja pričakovanja v starosti odpadejo – ko ni več delovnega mesta, ko ni več potrebe po dokazovanju – ostane človek pogosto sam s praznino, z občutkom, da je zgrešil bistvo. Iluzija uspeha se razkroji, spoznanje pa je lahko boleče: živeli smo po merilih, ki niso bila naša, in jih zdaj ne moremo več spremeniti.

Šele v starosti se človeku odpre prostor za refleksijo, bilanco, oceno prehojene poti. Človek ugotovi, da je za tisto, kar je v resnici vredno – odnose, mir, notranjo rast, pomen – pogosto zmanjkalo časa ali energije. Starost je treba vzeti kot trenutek resnice in merilo pozitivnosti življenja.

Moja takratna razmišljanja so bila namenjena študentom v smislu, da se naj zavedajo smiselnosti življenja, tudi poklicnega, predvsem z vidika bivanja, ne pa z vidika dosežkov. Če uspeh postane merilo vsega, potem starost, ta naravni in dragoceni del življenja, ne more biti nič drugega kot poraz.

Zato je morda največji življenjski uspeh ta, da si v starosti lahko rečemo, da smo živeli zvesto sebi, in da se tega ne sramujemo – ampak smo za to hvaležni …

#starost, #etika