30. marec 2025

Znano je, da mladi vedo, da bodo umrli, vendar tega ne verjamejo, starejši pa tudi verjamemo; oboji pa se sprašujemo, kako je mogoče, da nekaj tako gotovega, kot je smrt, tako dolgo ostane neverjetno? Mladost živi v prihodnosti, v možnosti, v iluziji neskončnega časa. Telo je močno, načrti so veliki, in smrt je le oddaljena senca, ki pada na druge.

Toda starost prinese tišino. Smrt ne trka več na vrata drugih – zadrži se na mojem pragu. In takrat začnem verjeti. Ne zato, ker se kaj bistveno spremeni v svetu, temveč zato, ker se spreminjam sam – v načinu čutenja časa, telesa in končnosti.

Smrt je gotovost, ki jo človek vse življenje zavrača – ne iz nevednosti, temveč iz nagonske želje po smislu. Morda prav zato življenje dobi svojo težo šele, ko ga začnemo izgubljati.

Mladi sicer razumejo smrt kot dejstvo, vendar se jih čustveno ne dotakne – njihova podzavest jih varuje pred popolnim zavedanjem. Starejši pa nimajo več te zaščite in smrt pogosto postane stalna spremljevalka njihovih misli. Družba pogosto prikriva realnost smrti, posebej mladim. Reklame, filmi, družabna omrežja – vse poveličuje mladost, moč in življenje.

Nisem imel priložnosti, pa tudi poguma ne, da bi se že v mladih letih zares soočil s smrtjo. Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom živel večno.

Danes, ko sem starejši, razumem, da je življenje darilo in se tega sploh nisem zavedal, tako kot tudi mnogi drugi …

“Ljudje ne verjamejo v svojo smrt. V nezavednem je vsak od nas prepričan o svoji nesmrtnosti.” (Sigmund Freud)

C. G. Jung je v Spominih, sanjah, mislih zapisal: »Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet.«

Tudi mi kot, največja neznanka smo del tega neznanega sveta …a se sreče zaradi tega sploh zavedamo?

#življenje, #starost, #smrt