20. februar 2025

V času socialistične ureditve naše družbe je bil običaj, in se je tudi pričakovalo, zlasti na družboslovnem področju, da so strokovnjaki citirali ali pa se sklicevali na misli takratnih družbeno političnih veljakov. Na potrebo po takšnem citiranju me je na takratni Višji pravni šoli opozoril sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov. Po sesutju takratnega sistema pa je to postalo negativno dejstvo.

Da bi se v tistem času izognili omenjenemu citiranju sodobnikov, smo, če je to le bilo mogoče po naravi stvari, citirali že mrtve avtorje, ker se jim na splošno pripisuje večja teža, zlasti kadar gre za življenjske resnice in modrosti. To je t. i. beg zgodovine k mrtvim, ki imajo avtoriteto in dokončnost.

Ko nekdo umre, se njegova beseda ne more več spreminjati, kar daje njegovim mislim občutek trajnosti in dokončnosti. Živi ljudje lahko spremenijo mnenje, medtem ko se besede umrlih pogosto obravnavajo kot večne resnice. Gre tudi za romantiziranje preteklosti in ljudi, ki so živeli pred nami. Če oseba po smrti postane del zgodovine, ji to lahko doda večjo vrednost v očeh ljudi. Mnoge misli in nauki, ki jih pripisujemo mrtvim, so preživeli skozi zgodovino in se izkazali za koristne ali resnične, kar jim daje dodatno težo. Ko je nekdo še živ, se na njega gleda skozi osebne predsodke, socialni status ali napake, ki jih je naredil. Po smrti pa se pogosto osredotočamo na njegovo dediščino in modrost, ne na njegove človeške slabosti.

Ker se ljudje bojijo smrti, imajo modrosti tistih, ki so že umrli, posebno težo – kot da bi prihajale iz izkušenj, ki jih mi še nismo doživeli. Modrosti umrlih spoštujemo in prenašamo iz generacije v generacijo.

Pri tem je zanimivo, da starejši bolj verjamemo mrtvim kot mlajši, glede na to, da smo bolj navezani na tradicije in pretekle vrednote, zato imajo starejši večje spoštovanje do modrosti prednikov. S staranjem se ljudje pogosto zavedajo cikličnosti življenja in bolj cenijo nasvete tistih, ki so živeli pred njimi, in ko se približujemo smrti, nas to spodbuja k večjemu zanimanju za misli in nauke umrlih.

Mladi imajo dostop do ogromne količine novih informacij in pogosto raje poslušajo aktualne misli kot tiste iz preteklosti in so skeptični do starejših misli, saj jih vidijo kot zastarele. Svet se hitro spreminja, in tisto, kar je veljalo pred desetletji ali stoletji, danes morda ni več relevantno.

In zakaj morajo modri umreti, da bi jim verjeli?

Modri pogosto govorijo resnice, ki jih ljudje nočejo slišati, ker so boleče ali ogrožajo ustaljen red. Dokler so živi, jih lahko družba zavrača, ker jih vidi kot grožnjo. Šele ko umrejo, se ljudje zavedo, da so imeli prav. Sokrata so »demokratično« usmrtili. Tudi danes radi utišamo tiste, zaradi katerih se čutimo manj vredne, ker vedo več od nas, ker so moteči, potrebujemo veliko časa, da jih dojamemo in sprejmemo. Mrtvi se ne morejo braniti ali delati napak, spreminjati mnenja, kot to dela nekdo, ki je še živ. Modri morajo umreti, da bi jim verjeli, ker ljudje pogosto cenijo resnico šele, ko je prepozno. V naši družbi imamo blažjo inačico; ne čakamo na smrt, ampak že prej utišamo tistega, ki nas moti ali govori resnico … in tako spoznavamo resnico od tistih, ki so bili v preteklosti prisilno utišani, kar pa je tudi ena od poti, da nekoč zvemo pravo resnico …

#etika