10. februar 2023

Francoski mislec in sociolog Gabriel Tarde je pred približno 130 leti opozarjal, da se človek kot »homo economicus« ne odziva zgolj na dražljaje iz okolja temveč primarno na svoje želje, in zlasti na zaupanje. Poskušal je dokazovati, da morajo vse ekonomske teorije upoštevati človeške lastnosti, glede na to da človek ustvarja in usmerja gospodarstvo. Opozarjal je na nujnost omejevanja potrošnje naravnih virov, saj je zaradi njihove omejenosti pričakovati hude spore v zvezi z njihovo delitvijo pomanjkanja, kar spodbuja strah in zmanjšuje zaupanje.
Zanimiva je njegova zgodba z zlatom, o katerem se danes še posebej razpravlja kot o sredstvu za najboljšo naložbo. Nesporno je, da ima zlato vedno določeno vrednost in ceno, ki ni odvisna primarno od njegove uporabnosti temveč prvenstveno od želja in zaupanja ljudi v zlato kot vrednost. Enako je s papirnatim denarjem, ki nima praktično nobene vrednosti razen vrednosti papirja. Vrednost denarja je odvisna od njegove uporabnosti kot plačilnega sredstva, ki pa ga določi država. Temu smo bili npr. priča pred nekaj dnevi na Hrvaškem, ko je kuna z odločitvijo države izgubila vlogo plačilnega sredstva in ima samo še vrednost odpadnega papirja. Vrednost določene stvari na trgu je torej posledica subjektivnih verovanj, želja, idej in hotenja posedovati stvar. Cena določenega blaga je praktično sporazumni dogovor kupca in prodajalca o njeni vrednosti. Cena določene stvari torej temelji na prepričanju in verovanju, da bi določen proizvod lahko bil koristen, ne pa da je koristen. Torej gre pri ceni primarno za čustveno kategorijo, ki je posledica človekove skrbi, čustvene prizadevnosti in truda, da se olastnini in poseduje. Že v starem Rimu so vedeli da se z zakonom ne morejo urejati cenovna razmerja.
Po mnenju strokovnjakov, sledilcev omenjenega misleca Tarda, smo tudi danes bistveno premalo ozaveščeni, da kupujemo stvari zaradi naših želja ne pa potreb. Vsiljiva reklamna sporočila pa umetno stopnjujejo naše želje in upe ter spodbujajo našo nagnjenost k enačenju z drugimi, ne da bi se sploh tega zavedali. Skrajni čas je že, da se temu upremo, če že ne zaradi nas samih in našega počutja pa vsaj zaradi zaustavljanja vrtoglave inflacije. Ne samo država, temveč vsak od nas lahko prispeva k obvarovanju pred umetnim, za posameznika in družbo škodljivim stopnjevanjem potreb in želja po materialnih dobrinah, ki po naravi stvari ne morejo osrečiti človeka.
Oskar Wilde je zapisal, da sta na svetu samo dve tragediji: »Ena je, da se ne dobi, kar se želi, in druga je, da se dobi, kar se želi.“

etika#