Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru je v zadnjih letih postal več kot zgolj urad. Je informacijsko vozlišče ljudi – ne le Hrvatov, temveč tudi pripadnikov drugih narodov z območja Balkana – ki iščejo odgovore o podjetništvu, zaposlitvi, delu, bivanju, prihodu v državo, prehodih v druge države in še čem. Vedno več je vprašanj o študiju, dedovanju in podobno. A med vrsticami se najpogosteje vračajo teme, ki zadevajo vsakdan: dobre in slabe prakse zaposlovanja ter sobivanje v družbenem okolju.

In tu se pokaže neprijetna resnica: neprimerno – in na dolgi rok nevarno – je, če priseljence obravnavamo kot dobrodošlo »delovno silo«, kot ljudi pa kot nekakšno nujno zlo. Človek ni samo par rok. In družba ni samo stroj, ki ga je treba mazati z delovno silo.

Če bomo ljudi, ki jih bo iz dneva v dan več, gledali izključno skozi uporabnost, bomo naredili dvojno škodo: sebi in njim. Ne bomo imeli le slabe vesti; potiskali jih bomo na rob. Na robu pa se ne rojeva pripadnost, temveč zapiranje vase. Tam nastajajo skupine, prežete z nezaupanjem do večinskega okolja – in to je recept za dolgoročne napetosti, ki jih potem vsi radi »presenečeno« ugotavljamo.

Zato je čas, da se trezno pogovorimo o integraciji – in odločno zavrnemo prisilno asimilacijo.

Integracija je zavestna odločitev družbe in države: ustvariti pogoje, da se človek lahko vključi – z delom, jezikom, pravicami in odgovornostmi, s stiki in priložnostmi. Asimilacija pa je nekaj drugega: počasen, pogosto nezaveden proces stapljanja, ki se lahko zgodi šele potem, ko je človek sploh dobil možnost, da postane del skupnosti.

Brez integracije asimilacije ni. Še več: prisilna asimilacija praviloma ne prinese uspeha, temveč odpor. Ljudje se ne »preoblikujejo« z ukrepi; z ukrepi se lahko zgolj odrinejo.

Odgovornost za prvi korak je predvsem na družbi. Če hočemo, da bodo priseljenci čutili pripadnost, jim moramo ponuditi realne poti do nje. V sedanjih migracijskih procesih to pomeni: najprej ustvariti pozitivno klimo sprejema, nato pa konkretne možnosti vključevanja – posebej tam, kjer lahko ljudje gradijo samostojnost, na primer v podjetništvu.

Kajti alternativa je slaba: da ljudem prodajamo iluzijo, da bodo z asimilacijskimi postopki »izstopili« iz kategorije potrebne delovne sile. Ne bodo. Če jih družba še naprej vidi predvsem kot delovne roke, bodo delovne roke tudi ostali – samo z več grenkobe.

Integracija da. Asimilacija kot prisila – ne.