»Intelektualec je oseba, ki se meša v tisto, kar se ga ne tiče,« je zapisal Jean-Paul Sartre.

Ta misel ni očitek, temveč razkritje bistva intelektualne drže. Intelektualec namreč ne priznava meja, ki jih postavljajo družbeni običaji, oblast ali udobje večine. Njegovo »vmešavanje« je izraz zavesti, da resnica ni nikoli dokončno določena, temveč vedno odprta za dvom.

Intelektualci niso soglasni z idejami, ki so jih oblikovali drugi, ker soglasje samo po sebi še ne pomeni resnice. Prav nasprotno – soglasje je lahko znak konformizma, tihega sprejemanja ali celo strahu. Intelektualec zato prevzame tveganje nesoglasja. S tem ne zavrača zgolj posameznih idej, temveč izziva same temelje, na katerih te ideje stojijo.

V tem smislu je intelektualec nujno nemiren duh: razpira razpoke v navidezni trdnosti sveta, razkriva protislovja in vztraja pri vprašanjih tam, kjer bi drugi raje našli mir. Njegova vloga ni, da ponuja dokončne odgovore, ampak da ohranja prostor za mišljenje.

Morda se res »meša« tja, kjer ni povabljen. A prav v tem je njegova etična dolžnost – biti glas tam, kjer vlada tišina, in dvom tam, kjer prevladuje gotovost.