Smo v obdobju menjave vlad oziroma oblasti. Odhaja stara vlada, oblikujejo se novi vzorci delovanja nove vlade. V ospredju političnega prostora so medsebojne kritike, zlasti kritike bodoče nove oblasti do prejšnje garniture. Takšno ravnanje je v demokraciji do neke mere razumljivo, saj želi vsaka nova oblast pokazati svojo drugačnost, upravičiti zaupanje volivcev in napovedati nove smeri delovanja.

Toda ob tem se pogosto izgublja občutek državne kontinuitete. Država ni projekt ene same vlade, temveč dolgoročna skupnost, ki jo oblikujejo različne generacije, različne oblasti in številne zgodovinske okoliščine. Če vsaka nova oblast vse prejšnje odločitve razglaša za napačne ali škodljive, nastaja vtis, da se država ne razvija postopoma, ampak se ob vsaki politični menjavi začenja znova.

Pri tem se velja spomniti stare rimske modrosti, da vsemu, kar so sklenili predniki, ni vedno mogoče dati popolnoma razumskega razloga. (Non omnium, quae a maioribus constituta sunt, ratio reddi potest).To pa še ne pomeni, da njihove odločitve niso imele smisla v času, v katerem so nastale. Mnoge rešitve so bile posledica tedanjih razmer, kompromisov, izkušenj in potreb skupnosti. Zato jih ni modro presojati samo z današnjimi merili ali jih zavračati zgolj zato, ker pripadajo prejšnjemu političnemu obdobju.

Kritika prejšnjih oblasti je seveda potrebna in legitimna. Brez nje ni politične odgovornosti, nadzora in možnosti za izboljšave. Nevarna pa postane takrat, ko preraste v splošno zanikanje vsega, kar je bilo storjeno pred nami. Takrat politični prostor ni več prostor premišljenega popravljanja napak, temveč prostor obračunavanja, delitev in nenehnega rušenja.

Zrela politika bi morala znati ločevati med tistim, kar je treba popraviti, in tistim, kar je vredno ohraniti. Modra oblast ne bi smela graditi svoje legitimnosti samo na kritiki predhodnikov, ampak tudi na sposobnosti, da nadaljuje dobre rešitve, popravi slabe in ohrani zavest, da država presega mandat ene vlade.

Takšno nenehno medsebojno obtoževanje pa moti tudi nas, občane. Ob njem izgubljamo zaupanje v oblast, v nosilce oblasti in v resnost njihovega dela. Namesto da bi v politiki videli odgovorno skrb za skupno dobro, pogosto dobimo občutek, da gre predvsem za boj za prevlado in za dokazovanje, kdo je bil slabši. Prav zato bi si kot državljani želeli več spoštovanja, več stvarnosti in več zavesti, da je država skupna odgovornost vseh — ne le tistih, ki so trenutno na oblasti.