25. september 2022

Futuristi napovedujejo, da bomo nekoč sedli v avto in vključili avtopilota, ki nas bo odpeljal do našega 100 in več km oddaljenega mesta, podobno kot v letalskem prometu.

Morda to možnost zavidamo našim zanamcem ali pa tudi ne, odvisno od tega, ali želimo potovati do cilja, ne da bi zavestno doživeli lepote potovanja ali pa vse to opustili in se prepustili spanju v avtu, s katerim upravlja avtopilot.

Ob tem razmišljanju pa ugotavljam, da pravzaprav že sedaj potujemo skozi naše življenje pretežno s svojim osebnim avtopilotom – našo podzavestjo. Dejstvo je, da hitimo od ene vsakodnevne rutine do druge in se le redko zares ustavimo, da bi podrobneje preučili svoja dejanja in misli.

Kdo ne pozna tisoče nasprotujočih si usodnih, zadovoljnih, kritičnih, veselih in žalostnih misli, ki se nehoteno vsiljujejo v naš vsakdan? To sicer ni slabo samo po sebi, razen če jih ne jemljemo resno. Misli nas ne definirajo kot ljudi.

Strokovnjaki trdijo, da le 5 odstotkov dneva preživimo zavestno. Preostali čas pa nadzoruje naša podzavest kot avtopilot, programiran na znanih navadah in miselnih vzorcih, ki smo jih pridobili skozi leta. To je nevarno, ker naša podzavest, ujeta v preteklost, ne pozna bodočnosti. Zato čutimo odpor do vsega, kar ne sodi v našo rutino, in se zavestno prilagajamo tistemu, kar nam vsiljuje okolje, namesto da bi se ozavestili in ustvarili prostor za pregled naših miselnih vzorcev, zlasti pa se uprli stalno globoko zasidranemu strahu pred bodočnostjo, ki ga spodbujajo politika in mediji.

Čas je, da izključimo avtopilota, ki pozna samo našo preteklost, in še posebej tistega, ki nam ga vsiljuje okolje, in začnemo živeti ob zavedanju, kdo smo in kje smo zares.

#življenje, #avtopilot