Spoštovani predstavniki medijev, uredniki medijev, predstavniki političnih strank in širša javnost
Pred dnevi smo v medijih in političnih razpravah spremljali kritično obravnavanje dejstva, da je določena oseba v fazi pisanja osnutka zakona vnesla v osnutek določila, v katerih bi naj zasledovala svoj lastni interes oziroma interes določene institucije (zainteresiranost, da se v študijski program na fakulteti uvede določen predmet). Do tega dogodka so bile posebej kritične nekatere politične stranke iz različnih razlogov. Ne poznam podrobnosti te problematike in tudi ne želim razpravljati o konkretni zadevi.

Prva faza – priprava osnutka zakona

Pravniki poznamo razliko med pisanjem osnutka zakona in sprejemanjem zakona. Gre za dve ločeni, a povezani fazi zakonodajnega postopka. Pisanje osnutka zakona (ali priprava osnutka) je začetna faza zakonodajnega postopka, v kateri pristojno ministrstvo, posamezni poslanec, vladna služba, državni svet ali celo skupina volivcev začne pripravljati besedilo novega zakona ali sprememb obstoječega zakona. To je prva verzija bodočega zakonskega predloga. Osnutek vključuje praviloma razlago razlogov za spremembo zakonodaje, cilje zakona in oceno posledic, ki jih bo zakon imel. Pogosto se o osnutku opravi tudi javna razprava, da se pridobijo mnenja širše strokovne javnosti, zainteresiranih strani in državljanov.

Druga faza – oblikovanje predloga zakona

Sprejemanje zakona je formalna zakonodajna faza, v kateri se oblikuje predlog zakona (ki temelji na osnutku) in gre za tem skozi postopek v državnem zboru (parlamentu). Zakon gre skozi več branj (obravnav), skozi razprave, amandmaje (popravke) in glasovanja. Če zakon dobi večinsko podporo v državnem zboru, je sprejet. Nato ga podpiše predsednik republike in se objavi v Uradnem listu, s čimer začne veljati praviloma v 14 dneh, če ni drugače določeno v samem zakonu.

Razumljivo je, da se praviloma interesne skupine vključujejo v prvi fazi priprave osnutka in tovrstno vplivanje na vsebino osnutka ni družbeno nevarno ali politično nesprejemljivo. Problem je, če se zainteresirane skupine vključujejo v drugo fazo sprejemanja zakona, ki je v izključni domeni predlagatelja in zakonodajalca, to je poslancev v državnem zboru. Poskus vključevanja zainteresiranih posameznikov ali interesno zainteresiranih skupin v drugi fazi je družbeno in politično nevaren in strokovno nesprejemljiv.

Povod za moje javljanje na družbenem omrežju o uvodoma opisanem problemu je primerjava vključevanja interesne skupine ali posameznika v drugo fazo – sprejemanje Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) pred 25 leti, kar je bilo odkrito šele pred kratkim in so bile s tem odkritjem seznanjene politične, oblastne in medijske strukture, ki pa kljub ugotovitvi in obveščanju javnosti s strani pravne stroke ni zbudilo nobenega zanimanja.

In kaj se je zgodilo takrat?

1. Pod imenom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil izdelan v začetku leta 1999 po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo s sedežem v Mariboru, in je bil v 4-mesečni javni obravnavi pozitivno ocenjen, je bila pri oblikovanju končnega predloga zakona takratni vladi RS predložena bistveno drugačna (nasprotna!) vsebina, vendar pod istim imenom zakona, ki je bil izdelan s strani Ministrstva za drobno gospodarstvo (v nadaljevanju; mariborski osnutek), ki pa s to vsebinsko zamenjavo ni bilo seznanjeno.
2. Vladi RS je bila predložena bistveno druga vsebina (namen mariborskega osnutka je bil zaščita malih družinskih podjetij v kriznih obdobjih, zamenjana vsebina, ki je bila predložena vladi, pa je urejala izbris iz sodnega registra brez likvidacije (urejanja dolžniško upniških razmerij med izbrisano družbo in njenimi dolžniki).
3. Ko je takratna vlada RS kot predlagatelj oblikovala dokončni predlog ZFPPod z drugačno vsebino od prvotnega mariborskega osnutka, je zainteresirana skupina ali morda celo posameznik, dodatno vpisala v predlog zakona določbi 4 in 5. odstavka 27. člena zakona, brez vedenja vlade RS ali pa tudi z vedenjem posameznih članov vlade. Z omenjenimi dodatnimi določbami so bile ex lege prenesene obveznosti izbrisane družbe na družbenike in delničarje, kar je imelo zanje katastrofalne, še danes trajajoče finančne posledice.
4. O vpisanih dodatnih določbah v predlogu zakona niso bili obveščeni poslanci DZ, ki jim je bilo določeno, da zakon sprejmejo po hitrem postopku.
5. V letih 2007, 2011 in 2018 je zakonodajalec sicer sprejel zakone, s katerimi bi naj omilili škodljivost omenjenih naknadno vpisanih določb v predlogu zakona, vendar je »nevidna roka« uspela preprečiti, da bi omenjeni zakoni začeli v praksi delovati.
6. V letu 2021 je bil sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), (Uradni list RS, št. 186/21), vendar je po vsej verjetnosti ista zainteresirana skupina ali posameznik uspela preprečiti uveljavitev tega zakona s predlaganjem dveh amandmajev, s katerima so bili določeni pogoji, ki pa jih ni mogel prav nihče od tisočih upravičencev izpolniti v treh letih.
7. Torej, uvodoma opisani poskus omenjenega vplivanja na vsebino osnutka zakona v prvi fazi je za današnjo politično in oblastno strukturo problem, vpliv zainteresiranih skupin v drugi fazi postopka sprejemanja ZFPPod pred 25 leti, ki še vedno povzroča škodljive posledice tisočim, pa ne zanima nobene politične stranke ali pa poslancev. (sic!?).
8. Vlade in poslancev opisani primer pred 25 leti ne zanima, čeprav ni mogoče primerjati domnevne posledične škode uvedbe določenega predmeta na fakulteti s škodo, ki jo je povzročila, oziroma jo še vedno povzroča, uvedba opisanega zakona več deset tisočem in v višini več sto milijonov evrov.
   Ob tem pa razglašamo, kako naša družba in oblast delujeta transparentno in pravično …
   Spoštovani poslanci, predstavniki političnih strank, predstavniki medijev in spoštovana javnost!
   Z omenjenim opisom si dovoljujem vse naslovnike opozoriti na primer, ki bi moral biti za vse nas, ki živimo v demokratični družbi, resno opozorilo.
   Res je, da ta zakon (ZFPPod) danes več ne velja. Toda posledice nezakonitega ravnanja še danes ostajajo: obstajajo dolžniki, ki po četrt stoletja še vedno odplačujejo obveznosti, uzakonjene s takratno sporno določbo. (Poudarjam, da osebno nisem med oškodovanci na podlagi ZFPPod).
   Zakaj bi morali biti vi – mediji in politične stranke – na to pozorni?
9. Gre za vprašanje zaupanja v pravno državo. Če se dopušča tihotapljenje določb v zakonodajni postopek, ljudje izgubijo zaupanje v pravo in državo.
10. Gre za preprečevanje ponavljanja. Brez razkritja in obsodbe tovrstnih ravnanj obstaja nevarnost, da se ponavljajo.
11. Gre za odgovornost politike. Čeprav je pravni pregon morda zastarel, moralna in politična odgovornost ostajata. Politične stranke in vlada bi morale to priznati.
12. Gre za pravičnost do prizadetih. Odprava posledic in razprava o morebitnih odškodninah bi bila najmanj, kar lahko pričakujemo v demokratični državi.
13. Gre za dolžnost medijev. Mediji so četrta veja oblasti in imajo nalogo, da razkrivajo nepravilnosti in opozarjajo javnost na nevarnosti manipulacije zakonodaje.
    Zato vas pozivam, da to temo odprete in o njej odkrito spregovorite.
    Slovenska pravna država je lahko verodostojna le, če se sooči tudi s svojimi napakami in če prepreči, da bi se takšne zlorabe ponovile.
    Pozdravljeni z globokim spoštovanjem!
    Predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti