Zjutraj sredi letošnjega toplega julija sedim ob morju. Sonce se počasi dviga iznad obzorja in valovi tiho poljubljajo obalo. Ob meni sta moja dva vnuka. Med njima je skoraj deset let razlike.

Starejši že postavlja vprašanja o življenju, šoli, poklicu in svetu, v katerem bo živel. Pri njem se prihodnost že počasi spreminja v načrte, odločitve in odgovornosti.

Mlajši pa še brezskrbno teka po obali, se smeji galebom in lovi valove. Njegova prihodnost je še daleč, skoraj nepredstavljiva. Svet, v katerem bo živel kot odrasel človek, bo verjetno drugačen od sveta njegovega starejšega brata in neizmerno drugačen od sveta, v katerem sem odraščal jaz.

Ko ju opazujem, se zavedam, da tudi starejši živimo v prihodnosti.

Pogosto slišimo, da se starost obrača predvsem nazaj, proti spominom in preteklosti. Deloma je to res. V starosti pogosto preverjamo smisel svojega življenja, svojih odločitev in svojih napak.

Toda to ni vsa resnica.

Starejši ne živimo samo iz preteklosti. Tudi mi gledamo naprej, vendar drugače kot mladi.

Mladi gledajo v prihodnost predvsem osebno. Sprašujejo se, kaj bodo postali, kaj bodo dosegli in kakšno življenje jih čaka.

Naš pogled pa postaja širši in bolj prečiščen. Ne sprašujemo se več predvsem, kaj bomo še pridobili zase, temveč kakšen svet bomo zapustili drugim.

Naša prihodnost dobiva obraze naših otrok, vnukov, študentov in vseh mladih ljudi, ki bodo nadaljevali pot, po kateri danes skupaj hodimo.

Morda je prav to ena najlepših nalog starosti.

Da svoje izkušnje, znanje in spoznanja približamo mlajšim generacijam. Ne zato, da bi jim določali njihovo pot, temveč da bi jim pomagali bolje razumeti življenje in odgovornost do prihodnosti.

To še posebej občutimo profesorji in učitelji. Skozi desetletja dela pogosto niti ne opazimo, koliko del nas samih ostane v naših študentih in učencih. Del naših misli, vrednot in pogledov na svet živi naprej v njih.

Na neki način tudi mi nadaljujemo svojo pot skozi njihove korake.

Toda to ni naloga samo profesorjev.

To je poslanstvo vseh starejših ljudi.

Vsaka generacija prejme dediščino preteklosti in ima dolžnost, da jo v nekoliko boljši obliki preda naslednji generaciji.

Ko gledam svoja vnuka, se zavedam še nečesa.

Med njima je le deset let razlike, pa vendar bo vsak od njiju živel v drugačni prihodnosti. Koliko večja je potem razlika med njuno prihodnostjo in časom mojega otroštva!

In vendar nas vse povezuje ista človeška želja – da bi tisti, ki prihajajo za nami, živeli v bolj pravičnem, bolj človeškem in bolj mirnem svetu.

Morda je prav zato ena največjih zmot prepričanje, da prihodnost pripada samo mladim.

Prihodnost pripada tudi starejšim.

Ne zato, ker bomo v njej živeli, ampak zato, ker jo pomagamo oblikovati.

Morda je največji smisel starosti prav v tem, da človek proti koncu svojega življenja ne živi več samo zase, ampak vse bolj za tiste, ki prihajajo za njim.

Valovi še naprej prihajajo in odhajajo. Moja vnuka se veselita življenja. Jaz pa ob njima čutim tiho hvaležnost, da mi je dano tudi v pozni starosti še vedno gledati naprej.

Ne več samo s svojimi očmi.

Temveč tudi skozi njune oči.