---

1. Štipendija, ki je bila tedaj skoraj nedosegljiva

V začetku sedemdesetih let je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče pridobiti štipendijo za študij v tujini, še posebej za študente iz drugih jugoslovanskih republik, ki so študirali pri nas. Kot študent ob delu sem redno kandidiral na razpisih, vendar sem bil vedno zavrnjen.

Ker sem kot mlad pravnik pisal strokovne članke za zagrebški zavarovalniški časopis Osiguranje, je urednik stopil v stik z direktorjem Inštituta za zavarovalništvo pri Pravni fakuteti Univerze v Hmburgu (Versicherungsrecht, LL.M.- Fakultät für Rechtswissenschaft) in ga povprašal o možnostih štipendiranja. Njegovo osebno posredovanje pa mi je odprlo pot do štipendije Deutscher Akademischer Austauschdienst (Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD), (Nemška služba za akademsko izmenjavo).

Popolnoma nepričakovano sem prejel enoletno nemško štipendijo za pripravo doktorske disertacije s področja zavarovalništva — področja, ki ni bilo politično občutljivo. To je bilo moje edino življenjsko obdobje, ko sem samo študiral, brez rednega dela. Kakšna redkost in sreča je to bila, lahko razumejo le tisti, ki so takrat študirali ob delu.

2. Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine slovenščine

Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.

Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.

---

3. Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica

Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.

4. Predavanja, ki so mi odprla oči

Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiću, a danes ne morem več z gotovostjo trditi.

---

5. Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja

Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.

Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.

---

6. SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj

Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.

Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.

Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.

---

7. Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument

Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.

Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).

Dokument neizpodbitno potrjuje nekaj, kar sem pol stoletja nosil v spominu — a ne v rokah.

---

8. Osebno zadoščenje po dolgih letih

Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.

Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.