Pisanje spominov je zanimiva in dragocena izkušnja. Skozi porumenele zapise se v starosti pogosto vračamo k prijetnim trenutkom, ki nas spremljajo skozi življenje. Povsem drugače pa je, ko beremo spomine drugih – zlasti kadar ti pišejo o nas samih. Takrat se zgodba, ki smo jo živeli, pokaže v novi, pogosto nepričakovani luči.

Pred leti sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je v mojo pisarno, v času mojega mandata kot direktorja Višje pravne šole, prišel študent (danes odvetnik v Mariboru). Prinesel je šopek rož in steklenico vina ter navdušeno povedal, da je prav tisti dan diplomiral. Izrazil je željo, da prav jaz podpišem njegovo diplomo. Dogodek se mi je zdel prijeten in nič nenavadnega ni nakazovalo na to, kaj bo sledilo. Manj prijetno je bilo spoznanje, da je isti študent le štirinajst dni pozneje obiskoval mojo taščo in sosede ter jih zasliševal o tem, kakšen človek sem in kakšen sosed naj bi bil.

Šele včeraj, 2. 12. 2025, sem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani dokončno razumel ozadje tega dogodka. Izkaže se, da je bil njegov obisk povezan z začetkom intenzivnega spremljanja mojega poklicnega in osebnega življenja s strani služb državne varnosti. To spremljanje se ni končalo z osamosvojitvijo Republike Slovenije, temveč se je nadaljevalo še nekaj let po njej – o tem pa bom podrobneje pisal drugič.

Včeraj sem imel v Ljubljani nekaj prostega časa in sem se — po predhodni najavi — odločil obiskati Arhiv Republike Slovenije. Želel sem vpogledati v svoj spis nekdanje Uprave službe državne varnosti (USDV) in njenih predhodnic. S pomočjo izjemno prijaznih zaposlenih sem izvedel, da je bila v letu 1975 zame odprta osebna mapa z oznako 14340. Iz originalne evidence, dostopne na spletni strani Arhiva (2871_401_579_1.pdf), je razvidno, da je moj dosje obsegal 139 strani, ki pa so bile v času družbeno-političnih sprememb uničene.

Kljub uničenju glavnega dosjeja so uslužbenci Arhiva med drugim gradivom našli nekaj zanimivih posrednih sledi, kjer se moje ime pojavlja izven osnovne mape. Tako je bil v arhivu najden zapis, povezan s pripravo geselskega članka za nastajajočo Enciklopedijo Slovenije. V njem je navedeno, da kot “idejni nasprotnik tedanje ureditve” ne morem biti uvrščen v enciklopedijo.

To pomeni, da o tem, kdo sme biti vpisan med vidnejše osebnosti slovenske družbe, niso odločali uredniki na podlagi strokovnih meril, temveč politične tajne službe. To je eden najjasnejših pokazateljev, kako globoko je aparat nadzora segal v kulturne, izobraževalne in znanstvene ustanove. Navodilo, da se moje ime ne sme pojaviti v enciklopediji, ni le administrativna opomba. Je dokaz mehanizma, ki je segal v kulturne institucije, medije in izobraževalne ustanove ter spreminjal ali celo brisal podobo nekaterih posameznikov v javnosti.

Obdobje, na katerega se nanaša ta dokument, je bilo čas, ko je bilo življenje v Sloveniji in širše v Jugoslaviji prežeto z večplastnim nadzorom državnih institucij, zlasti služb državne varnosti. Sistem je navzven poudarjal socialistično enotnost in družbeno harmonijo, v resnici pa je temeljil na stalnem spremljanju posameznikov, ki so bili — velikokrat povsem arbitrarno — označeni kot politično neprimerni, preveč samostojni, kritični ali enostavno “nepredvidljivi”.

Objava tega dokumenta na moji spletni strani misliprofesorja.si in v mojih spominih ni namenjena obtoževanju, temveč razumevanju. Gre za osebno pričevanje o tem, kaj je pomenilo živeti v obdobju, v katerem posameznik ni poznal razlogov, zaradi katerih je bil spremljan ali omejevan. To je del zgodovine, ki jo želim ohraniti tudi zato, da bodo prihodnje generacije lažje razumele duh časa in njegov vpliv na življenja posameznikov.

Ko se danes oziramo nazaj, postajajo takšni dokumenti dragoceni zato, ker omogočajo rekonstrukcijo zgodovine, ki bi bila zaradi uničenja mnogih dosjejev sicer izgubljena. Razkrivajo, kako subtilni, a hkrati odločilni, so bili posegi v življenje številnih ljudi — posegi, ki so vplivali na njihovo javno prisotnost, strokovno vidnost, založniško dostopnost in osebni razvoj.

Z objavo tega dokumenta želim poudariti dva vidika: prvič, zgodovinsko okolje, ki je takšne prakse omogočalo, in drugič, osebno izkušnjo človeka, ki je bil obravnavan skozi prizmo nadzora namesto strokovne vrednosti ali ustvarjalnosti. Ta drobec ni le birokratski papir, temveč ogledalo časa, ki ga lahko razumemo le z odprtimi arhivi, z osebnimi pričevanji in s pogumom, da o tem spregovorimo.