Vsi smo že kdaj doživeli trenutek, ko nekdo drugemu sporoči lepo in pozitivno novico na povsem brezoseben, skoraj ravnodušen način – mimogrede, kot da prejemniku niti ne želi privoščiti veselja. Sam se še živo spominjam decembra 1965 na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko mi je »tovarišica« v referatu izročila diplomo kot navaden list papirja. Ne ene same besede, ne najmanjšega znamenja, da razume, kako pomemben trenutek je to zame. Namesto da bi občutil radost, ki bi jo moral, sem imel občutek, kot da se želi tega opravila čim prej znebiti.

Kasneje, kot sodnik združenega dela, sem delavcu razveljavil disciplinsko odločbo o odpustu in mu ob tem iskreno čestital, da se lahko vrne na delo. Delovna organizacija je to omenila kot neprimerno ravnanje, višje sodišče pa je mojo odločitev sicer potrdilo, a hkrati v obrazložitvi poudarilo, da sodniku takšna osebna čestitka ne pritiče.

Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi tožilec čestital odvetniku, ki mu je uspelo doseči oprostilno sodbo za svojega klienta. V športu je to povsem samoumevno – poraženec stisne roko zmagovalcu, kar vsi razumemo kot izraz plemenitosti in spoštovanja. V sodnih dvoranah ali drugih »družbenih igrah« pa je podobna drža skoraj nepojmljiva.

Ne znam si razložiti, zakaj nam je tako težko pokazati veselje ob sreči drugega. Kot da sreča drugega nehote zmanjšuje našo lastno. Kot da mu privoščiti uspeh pomeni nekaj izgubiti.

Zavedam se, da se bodo ob tem zapisu nekateri moji kolegi in kolegice pravniki morda nasmehnili. Pa vendar verjamem, da bi našemu poklicu, pa tudi širšemu javnemu življenju, koristilo nekoliko več pristne človečnosti – manj hladne vzvišenosti in več iskrenega razumevanja drug drugega. Ravno to je tisto, kar daje pravu njegov najglobji smisel.