Moja, danes starejša generacija, je živela v zelo zanimivem času. Mladi nam to včasih celo zavidajo. Šele zdaj, po petinosemdesetih letih življenja, počasi dojemam, zakaj nam je starejši profesor latinščine v gimnaziji pogosto ponavljal staro misel, ki jo danes žal znam povedati le še po vsebini:

»Bog, varuj nas, da bi živeli v zanimivih časih.«

Takrat teh besed nisem razumel. Kako naj bi bili zanimivi časi nekaj slabega? Zdelo se mi je, da je največja sreča živeti v obdobju velikih dogodkov, sprememb in zgodovinskih prelomov.

Danes razumem drugače. Zanimivi časi so pogosto časi negotovosti, sporov, strahov in velikih preizkušenj. So časi, ki pišejo zgodovino, vendar od ljudi zahtevajo visoko ceno. Mirni časi so manj opazni, redkeje pridejo v učbenike, vendar ljudem omogočajo nekaj veliko dragocenejšega – da preprosto živijo svoje življenje, vzgajajo otroke, delajo, ljubijo in se starajo v miru.

Nekatera spoznanja pridejo pozno. Toda prav zato imajo posebno vrednost.

Zanimivi časi ustvarjajo zgodovino, mirni časi pa ustvarjajo srečne ljudi.