Pred dnevi sem srečal mater, katere hči se je poročila z uspešnim mladim podjetnikom, o katerem že poročajo tudi mediji. Ob njenem veselju nisem želel odpirati neprijetnih misli. Pa vendar se mi je ob tem znova vsililo staro vprašanje: ali zunanji uspeh človeku res prinese tudi notranje zadovoljstvo?

Na prvi pogled se zdi odgovor preprost. Uspešen podjetnik naj bi bil človek, ki mu je uspelo. Ima denar, vpliv, ugled, poznanstva in javno prepoznavnost. Mnogi ga gledajo z zavistjo, drugi z občudovanjem, tretji s prikritim nezaupanjem. Vsi pa pri njem najprej opazijo uspeh. Skoraj nihče pa ne vidi cene, ki jo je zanj plačal.

Podjetništvo ni le pot navzgor, temveč tudi življenje pod stalnim pritiskom. Uspešen podjetnik praviloma ne nosi samo pravic, ampak predvsem odgovornost, tveganje in skrb. Obremenjujejo ga tržne razmere, konkurenca, predpisi, davčni nadzor, inšpekcije, medijska pozornost, pričakovanja zaposlenih in zahteve poslovnih partnerjev. Ko mu gre dobro, se ob njem zbirajo tisti, ki želijo biti del njegovega uspeha. Ko zaide v težave, se krog hitro stanjša. Tedaj se pokaže, kako kratkega diha sta občudovanje in prijateljstvo, kadar ju hrani korist.

In vendar največja težava uspešnega podjetnika pogosto ni v tem, da ga drugi ne razumejo, ampak v tem, da ga uspeh sam ne zadovolji več. Ko človek doseže, kar je dolgo želel doseči, bi pričakoval mir. Namesto njega pa pogosto pride nova lakota. Večji promet ni dovolj. Večji dobiček ni dovolj. Večja hiša ni dovolj. Večja prepoznavnost ni dovolj. In tako nekateri med uspešnimi podjetniki začnejo pogled usmerjati drugam — tja, kjer je oder še večji, aplavz glasnejši in skušnjava še bolj omamna: v politiko.

Mnogi podjetniki, očitno nezadovoljni s samim uspehom v podjetništvu, začnejo hrepeneti še po politični potrditvi. Ni jim več dovolj, da je njihovo ime zapisano na pročelju podjetja, v poslovnih registrih ali v gospodarskih rubrikah. Želijo si, da bi se pojavilo tudi na glasovnicah. Kot da gospodarski uspeh sam po sebi ne zadošča več; kot da ga je treba potrditi še z javno funkcijo, politično pripadnostjo ali volilnim rezultatom.

Toda prav v tem se skriva bistvo problema. Kdor v sebi ni pomirjen, mu noben zunanji uspeh ne bo zadostoval. Če človek ni našel notranjega ravnotežja v podjetništvu, ga ne bo našel niti v politiki. Menjava odra še ne pomeni rešitve. Pogosto pomeni le to, da osebna neizpolnjenost išče nov prostor za razkazovanje.

Pri tem se seveda ne kaže slepiti: med podjetniki so, tako kot med politiki in med vsemi drugimi ljudmi, pošteni in nepošteni, skromni in ošabni, modri in lahkomiselni. Ne gre za to, da bi podjetnike obsojali kar počez. Gre pa za to, da si priznamo nekaj, kar se v javnosti nerado pove: uspeh ni isto kot sreča, denar ni isto kot mir, vpliv ni isto kot človeška izpolnitev in javna prepoznavnost ni isto kot osebna vrednost.

Marsikateri podjetnik živi tako vpet v svoje podjetje, da ne sliši več niti lastnega življenja. Delo mu zamenja notranji mir, skrb za podjetje pa počasi prevzame mesto, ki bi ga morala imeti družina, zakon, prijateljstvo in osebna pokončnost. Okolje mu njegov položaj sicer zavida, malo kdo pa ga spoštuje kot človeka. Delavci so pogosto prepričani, da jih izkorišča. Konkurenca čaka na njegov spodrsljaj. Mediji hitreje opazijo njegovo napako kakor njegov trud. Ko uspeva, ga mnogi hvalijo. Ko pade, se še več ljudi tiho nasmiha.

Tudi doma uspeh ni vedno to, kar se zdi navzven. Otroci poslušajo, kako so njihovi starši bogati, doma pa slišijo predvsem pogovore o dolgovih, stroških, tveganjih in negotovi prihodnosti. Zakonec vse pogosteje spoznava, da je njegovo vlogo spremljevalca v življenju zamenjala vloga spremljevalca podjetniške tesnobe. Mnogi prijatelji se vrtijo okoli podjetnika, dokler jim njegova moč ali denar koristita. Ko zavohajo možnost neuspeha, se umaknejo. Nekdanji občudovalci se čez noč spremenijo v sodnike.

Ko pride do padca, je slika še bolj kruta. Poslovni partnerji, ki so z njim nekoč dobro zaslužili, začnejo razlagati, kako slab podjetnik je bil. Tisti, ki so mu nekoč stiskali roko, se delajo, kot da ga niso nikoli poznali. Politiki, ki so v času njegove moči sprejemali njegovo podporo ali pomoč, se ob njegovem bankrotu muzajo, kakor da z njim niso imeli ničesar. In ko človek enkrat izgubi gospodarsko moč, pogosto ugotovi, kako malo ljudi je v resnici cenilo njega samega.

Prav zato se mi zdi zmotno, kadar o podjetnikih razmišljamo preveč preprosto — bodisi z zavistjo bodisi s slepim občudovanjem. Med njimi so dobri in slabi, pošteni in nepošteni, pogumni in ošabni, tako kot med vsemi drugimi ljudmi. Toda ena stvar je vendarle očitna: podjetniški uspeh sam po sebi še ni zagotovilo sreče. Pogosto je celo nasprotno — več ko človek doseže navzven, bolj prazno lahko postaja njegovo notranje življenje.

Zato bi bilo modro, da ob bleščavi podjetniških zgodb ohranimo nekaj treznosti. Kdor danes deluje kot zmagovalec, je lahko jutri poraženec. Kdor se danes zdi gospodar razmer, je lahko jutri ujetnik lastnih ambicij. In kdor je včeraj gradil podjetje, danes morda že gradi predvsem svojo javno podobo, ker mu niti uspeh ni več dovolj.

Morda je zato pravo vprašanje manj, ali je človek uspešen, in bolj, ali zna ob uspehu ostati človek. Kajti ni največja nesreča v tem, da podjetnik nekoč izgubi podjetje, ugled ali položaj. Večja nesreča je, če ob vsem tem izgubi mero, notranji mir in sposobnost, da bi bil zadovoljen brez nenehne potrebe po novem potrjevanju. Kdor mora svojo vrednost vedno znova dokazovati pred trgom, mediji ali volivci, je morda dosegel veliko — ni pa nujno, da je dosegel samega sebe.

Vse to smiselno lahko velja tudi za tiste, ki bodo jutri proslavljali uspeh na volitvah. Tudi zmaga na glasovnici namreč človeku sama po sebi še ne prinese notranjega miru, mere in resnične življenjske izpolnitve.