V visoki starosti se mi vse pogosteje pojavlja potreba po pospravljanju. Odpiram omare, predale, pregledujem dokumente in se sprašujem: Ali bom to še potreboval? Pri marsičem dobro vem, da ne bom, pa vendar stvar odložim nazaj. Morda še pride prav.

Posebej težko je s knjigami.

Knjige sem vse življenje zbiral, nekatere tudi napisal, mnoge so mi bile podarjene, največ pa sem jih kupil. Iskal sem jih, bral, podčrtoval, se iz njih učil, z njihovimi avtorji soglašal in se z njimi tudi prepiral. Bil sem ponosen na svojo lepo urejeno knjižnico s približno 9.000 knjigami.

Danes stojim pred njimi in vem, da večine teh knjig ne bom nikoli več odprl. Pa jih vendar težko vzamem s police in zavržem.

Še težje je, ko knjigo ponudim mlajšemu izobraženemu človeku, prepričan, da mu podarjam nekaj vrednega, pa mi prijazno odgovori: »Hvala, če jo bom potreboval, jo bom kupil.«

Takrat se zavem, kako zelo se je spremenil naš odnos do knjige. Zame ni bila samo vir informacij in znanja. Bila je nekaj, kar sem želel imeti ob sebi. Bila je sled nekega razmišljanja, srečanja, obdobja mojega življenja.

Zato me prizadene pogled na kupe zavrženih knjig, ki čakajo, da jih odpeljejo in uničijo. Med njimi vidim knjige, ki sem jih hranil več kot petdeset let.

In ob pospravljanju lastne knjižnice počasi razumem, zakaj je tako težko.

Ne pospravljam samo knjig.

Pospravljam svoje spomine, svoje delo, svoja iskanja in del svojega življenja.

Knjigo lahko vzamem s police in jo odložim. Toda kam naj odložim življenje, ki je ostalo med njenimi stranmi?

Še težje se je posloviti od knjige s posvetilom ki mi jo je pred mnogimi leti podaril dober prijatelj. Na prvi strani je s svojo roko napisal nekaj lepih besed, me morda pohvalil, mi čestital ali se mi zahvalil ter se podpisal in pripisal datum. Včasih je prav ta datum pomenil nekaj posebnega njemu ali meni.

In če jo vendarle odložim, se zalotim ob skoraj otroški misli: Ne bom mu povedal, da sem njegovo darilo zavrgel.

Takšna knjiga nenadoma ni več samo knjiga. Ko jo vzamem v roke, ne berem njenega naslova, ampak posvetilo. Prepoznam pisavo, spomnim se človeka in morda celo trenutka, ko mi jo je izročil. Kako naj takšno knjigo odložim med star papir?

Če ga ni več, mu tega tako ali tako ne morem povedati. Če še živi, mu verjetno tudi ne bom. Čutim namreč, da nisem zavrgel samo knjige. Kot da sem zavrgel droben materialni dokaz nekega prijateljstva, srečanja in trenutka, ki se ne bo več ponovil.

Toda posvetila ne morem zavreči tako preprosto. V njem je človek!