Včeraj, 21. aprila 2026, sem znova stopil v predavalnico Pravne fakultete. Morda zadnjič v tej vlogi. Povabila me je prof. dr. Petra Weingerl, da bi kot nekdanji oblikovalec doktorskega študija nagovoril novo generacijo doktorandk in doktorandov.

Ko sem stopil prednje, nisem videl le študentov. Videl sem radovednost. Videl sem nemir, ki žene človeka k razumevanju. In videl sem tisto posebno, skoraj krhko željo po znanju, ki jo je treba varovati.

Namesto predavanja smo se pogovarjali. O temi, ki me spremlja vse življenje – o razmerju med pravom, moralo in etiko.

Na začetku sem jim iskreno čestital. Ne zaradi izbire študija kot take, temveč zaradi poguma. Izbrali so pot, ki je zahtevna, pogosto samotna, včasih celo nehvaležna. A prav na tej poti se razkrije tudi nekaj najlepšega: pravo v svojem najglobljem pomenu – Ius est ars boni et aequi. Umetnost dobrega in pravičnega.

A prav tu se začne tudi dvom.

Pravniki smo »priklenjeni« na pravo. To je naše orodje, naš jezik, naš okvir. In vendar pravo nikoli ni dovolj. Je le minimum – spodnja meja dobrega in pravičnega. Nad njim stojita morala in etika. Tišji, manj oprijemljivi, a zato toliko pomembnejši.

Danes se zdi, da se ta razmerja izmikajo ravnotežju. Kjer bi morala govoriti vest, pogosto spregovori ideologija. Kjer bi morala odločati etika, odloča politika. In pravo, ki bi moralo biti most, včasih postane zgolj orodje.

Zato sem jim skušal povedati nekaj preprostega.
Pravo ureja naše vedenje.
Morala izbira naše vrednote.
Etika pa daje tem vrednotam smisel.

S pravom se branimo pred drugimi.
Z moralo – če jo podpira razumna etika – pa varujemo druge pred seboj.

In prav tu se skriva bistvo. S pravom ni mogoče ustvariti dobrega človeka.

Ko je pogovor tekel, sem vse bolj čutil, da ne gre le za izmenjavo misli. Šlo je za srečanje. Za tisto redko, dragoceno bližino med generacijami, ki jo omogoča skupno iskanje resnice. Dve uri sta minili skoraj neopazno.

Ko sem odhajal iz predavalnice, sem v sebi nosil nenavaden občutek. Ne žalosti v običajnem pomenu, temveč tiho zavedanje, da se nekaj izjemno lepega počasi izteka.

Srečanja z mladimi, željnimi znanja.
Njihova vprašanja, ki so pogosto bolj pomembna od odgovorov.
Njihova odprtost, ki človeka znova spomni, zakaj je nekoč sploh stopil na to pot.

Morda se od tega poslavljam.

A hkrati vem, da odhajam le iz prostora, ne pa tudi od teh ljudi. Nekaj ostane. Vedno ostane. V mislih, v dvomih, v vprašanjih, ki bodo nekoč dozorela v odgovore.

Pravo bo ostalo.

Vprašanje pa je – in to je edino zares pomembno vprašanje – kakšni bodo ljudje, ki ga bodo ustvarjali in živeli.

Ali bodo razumeli, da pravo postane umetnost dobrega in pravičnega šele takrat, ko diha skupaj z moralo in etiko.

In ali bodo znali to umetnost tudi čutiti.

PS

Pozno zvečer, ko se je dan že umiril, sem se še enkrat vrnil k temu srečanju. Ne v predavalnico, temveč v spomin. Občutek je ostal nenavadno topel. Kot tiha hvaležnost. In morda tudi kot neizrečeno slovo. Takšno, ki ne potrebuje besed – ker ve, da se tisto bistveno ne konča, ampak le neopazno prehaja naprej.

Spomin na predavanje 21.4. 2026-del študentov je prisostvoval predavanju po Zoomu.