Na vajah s študenti sem se pogosto vračal k prizoru iz Hugojevih Nesrečnikov, ki je hkrati preprost in brez dna. Škof povabi na večerjo Jeana Valjeana, nekdanjega kaznjenca, človeka z grobo preteklostjo in še bolj grobo sedanjostjo. Valjean ponoči ukrade srebrne svečnike in pobegne. Zjutraj ga žandarji ujamejo in pripeljejo nazaj — ne zato, da bi se razjasnila resnica, temveč da bi se zgodila kazen.Študentom sem postavil vprašanja, ki se zdijo akademska, a z vsakim odgovorom postajajo osebna. Ali je škof ravnal v nasprotju s pravom? Če je lagal organom pregona, ali je s tem storil nekaj spornega? In če je ravnal v nasprotju s pravom, ali je ravnal tudi v nasprotju z moralo — ali pa prav obratno? Potem še: kakšen človek je Javert? Dober, ker vztraja pri pravilih? Slab, ker za pravili ne vidi človeka?

Nisem se pretvarjal, da obstaja en sam pravilen odgovor. Tudi študenti se niso. Nikoli. Enim se je zdelo, da je škof naredil to, kar bi moral narediti vsak človek: ponudil možnost, da se nekdo reši lastne zgodovine. Drugi so vztrajali, da družba brez zaupanja v pravo razpade, in da nihče — naj bo še tako svetniški — nima pravice spodkopavati pravil.

Spomnim se študentke, ki ni govorila dolgo, pa je zadela bistvo. Rekla je: »Upam, da kot sodnica nikoli ne bom v položaju, ko bom morala o podobni situaciji odločati in odgovoriti zgolj z vidika prava.« V njenem stavku je bilo nekaj, česar se ne da naučiti iz zakonika: strah pred jasnostjo, ki ni pravična, in pred pravičnostjo, ki ni jasna.

Ker dilema iz Nesrečnikov ni literarna eksotika. V različnih oblekah živi med nami.

Spomnim se analogije iz prakse, iz drobnega, skoraj banalnega sveta, kjer se pravila vsak dan srečujejo z ljudmi: recimo v šoli. Dijak iz socialno šibkega okolja zamudi rok za oddajo ključne naloge, ker doma ni imel interneta, ker je moral popoldne delati, ker je pazil mlajšega brata. Pravilo je jasno: zamuda pomeni nič točk. Učitelj ve, da je pred njim otrok, ki ne izkorišča sistema, ampak komaj lovi sapo. Če strogo sledi pravilom, bo “pravičen” do sistema — in krut do posameznika. Če naredi izjemo, bo morda nepravičen do tistih, ki so oddali pravočasno — a bo rešil nekaj večjega: možnost, da se fant ne prepriča, da se trud nikoli ne izplača.

Učitelj v takem trenutku ne odloča o točkah. Odloča o tem, kakšno zgodbo bo nekdo odnesel s seboj: zgodbo o svetu, ki kaznuje, ali o svetu, ki zna razumeti. To ni zmeraj isto kot “biti prijazen”. In ni zmeraj isto kot “biti pravičen”. Včasih je to izbira med dvema vrstama krivde: krivdo do pravil in krivdo do človeka.

Škof v Nesrečnikih vstopi v isto sivino. Če je resnica le to, kar se da dokazati in zapisati, potem je škof lagal. Če pa je resnica tudi to, kar človeka spremeni, potem je škof izrekel nekaj, kar je morda bilo bolj resnično kot dejstva: ponudil je Valjeanu novo možnost. In prav v tem je nelagodje. Kajti sistem bi raje imel jasno laž kot nejasno dobroto.

Javert je po drugi strani logika brez vrzeli. Ni nujno hudoben; morda je celo pošten. Toda njegova poštenost je usmerjena navzven, v pravila, ne navznoter, v presojo. Je človek, ki mu je zakon dom, in ko mu nekdo pokaže, da obstaja še kaj drugega, se mu zruši streha nad glavo. V tem smislu je Javert tragičen: ne zna živeti v prostoru, kjer se pravo sreča z usmiljenjem in ga ne more pogoltniti.

In tu se vrnem k stavku: “Jaz še danes ne vem odgovora.” Morda je to edini iskren zaključek. Ne zato, ker odgovora ni, ampak zato, ker jih je preveč in vsak ima svojo ceno.

Ko pravo postane slepo za človeka, se spremeni v mehanizem. Ko morala postane slepa za pravo, se spremeni v samovoljo. Mi pa živimo v vmesnem prostoru, kjer bi radi, da so stvari hkrati jasne in človeške. Vendar življenje redko sodeluje.

Morda je zato prizor s svečniki tako močan: ker nas prisili, da si priznamo, da včasih ne izbiramo med dobrim in slabim, temveč med dvema dobrima, ki si nasprotujeta. In včasih tudi med dvema slabima, ki sta si podobna.

In čeprav se zdi, da je vprašanje namenjeno študentom, je v resnici namenjeno nam vsem: ko bomo nekoč stali pred svojo različico srebrnih svečnikov — kaj bomo branili? Pravilo? Človeka? In ali bomo imeli pogum živeti s posledicami izbranega?