Čez dva meseca bom vstopil v drugo polovico osemdesetih let svojega življenja. Ne vem natančno, zakaj se mi vsiljuje primerjava s stanjem družbe v drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja, vendar se mi zdi, da med obema obdobjema obstaja tiha, a pomenljiva sorodnost.

Takrat je bilo v zraku slutiti konec. Družbeni sistem ni več vzdržal lastne teže. Ideologije so se ponavljale brez prepričanja, obljube prihodnosti so bile prazne, vsakdanje življenje pa se je že zgledovalo po nečem drugem. Čutili smo, da živimo v prehodu – brez jasnega cilja, a z zavedanjem, da se nekaj nepreklicno zaključuje. Velike zgodbe so izgubljale moč, a novih še ni bilo.

Podobno razpoloženje zaznavam danes v sebi. Obstoječi sistem mojega osebnega in poklicnega življenja ne deluje več, čeprav se navzven zdi, da še stoji. Vzdržujem ga iz navade, ne iz vere. Prihodnost sicer obstaja, a je kratka in zamegljena. Nahajam se v vmesnem prostoru med željo »po še« in tihim soglasjem z »ne več«.

Tako kot so se v družbi osemdesetih let razkrojile ideologije, se v osebnih osemdesetih razkrojijo predstave o življenju. Konec je velikih pričakovanj. Ostaja izguba zaupanja v sistem – tudi v lastni. S tem pride umik: ne kot poraz, temveč kot potreba. Pozornost se preusmeri navznoter, v izkušnjo, v detajle. Ironija nadomesti patos, molk izrine potrebo po prepričevanju.

Igranje družbenih vlog izgublja smisel. Kolektivni hrup postaja moteč, verbalna ostrina nepotrebna. Po izstopu iz aktivnega življenja ostanejo fragmenti – spomini, citati, drobci občutij. Kronologija se razkraja, čustva ostajajo. Nepomembno postaja pomembno.

Konec osemdesetih let družbe je prinesel osamosvojitev in mir. Osemdeseta leta življenja prinašajo drugačen mir: osvoboditev od potrebe po dokazovanju. Tako družba kot posameznik v tem obdobju potrebujeta manj ambicij in več etike, več prostora zase in več lucidnosti. Smisel se ne išče več v obljubah, temveč v jasnem, sprijaznjenem pogledu na končnost.

Ko se velike zgodbe končajo, se življenje ne konča z njimi.