4. april 2025

Ko se spominjam svoje mladosti, me pogosto dohiti podoba kolesa. Ne kot predmeta – ne kot stroja z verigo in gumami – temveč kot simbola. Kolo je bilo dolgoletna želja, ne iz kaprice, ampak iz preproste potrebe. Šest kilometrov v šolo in šest nazaj ni bilo malo za otroške noge. A kolesa nisem nikoli dobil. Ne tistega leta, ne naslednjega. Morda sem prav zato hodil dlje – ne le po poti v šolo, temveč tudi po poti razumevanja stvari, ki jih ni mogoče kupiti ali prejeti, čeprav bi bile pravične.

Ko sem pozneje postal pravnik in si s prvimi zaslužki kupil svoje prvo pravo kolo – kolo ROG, bleščeče, lepo in zanesljivo – sem ga negoval z nežnostjo, ki je rasla iz tiste stare, neizpolnjene otroške želje. Vozil sem se z njim tudi takrat, ko bi že lahko sedel v avto, če bi želel. A nisem želel. Bil sem zvest pedalom, tišini vetra in lastni preprostosti.

Nekoč, ko sem ob reki Dravi študiral, sem opazil črnolaso dekle, ki je ob sebi imelo kolo. Pogled, pozdrav, preprost stavek – pohvalil sem njeno kolo – in pogovor se je začel. Nenavadno, a res – še vedno traja. Čeprav so minila desetletja, ostaja odprt – kot reka, ki nikoli ne reče zadnje besede. Takrat ni šlo za kolo. Šlo je za bližino. Za to, da te nekdo vidi. In za besede, ki te ne merijo po tem, kaj imaš, temveč kdo si.

Mnogo kasneje, že kot pravnik, sem se pogosto vozil s kolesom na sodišče. Nekega dne sem v sodni pisarni oddajal listine. Ena izmed uslužbenk, ki me je opazila skozi okno, je med pregledovanjem dokumentov pripomnila, da s spisi nekaj ni v redu. Ob tem sem pripomnil: »Nisem jaz delal na tem predmetu …«

»Kako pa bi vi to mogli delati, kot kurir?« Njena sodelavka je hitro popravila vtis:

»Saj on ni kurir, on je pravnik.«

Gospa je dvignila obrv in me z nekoliko posmehljivim tonom (vsaj tako se mi je zdelo) vprašala:

»A res? Pa se vozite s kolesom?«

»Rad se vozim s kolesom,« sem odgovoril.

To sem rekel mirno, brez obrambnosti. Ker je bila resnica. Toda v tistem trenutku sem se zavedel, da resnica včasih ni dovolj. Da v očeh družbe spoštovanje pripada avtomobilu, ne človeku.

Ko sem zapustil sodno stavbo, sem v sebi še vedno čutil notranji mir. A pred sodiščem me je pričakala praznina – tam, kjer je prej stalo moje kolo, ni bilo ničesar več. Ukradli so ga. Policijska postaja je bila le nekaj metrov stran. Ironija? Morda. A bolj kot izgubo kolesa sem občutil izgubo trenutka svobode.

Še danes, ko se ozrem nazaj, vem: izgubil sem kolo, a ne sebe. Spoštovanje, ki izhaja iz notranje pokončnosti, ne iz lastništva, je močnejše od vsakega posmeha. Kolo mi je bilo bližje kot avtomobil. Ne le zaradi gibanja, temveč zaradi dostojanstva. Voziti se s kolesom pomeni izbrati pot, kjer šteje korak, ne status.

Avtomobili prinašajo hitrost, pogosto pa odvzamejo pogovor. Kolo pa nas je še znalo upočasniti, povezati, umiriti. In spomniti, da človeka ne določa vozilo, temveč smer, kamor gre – in s kom gre.

Zapis angleškega pisatelja H.G. Wellsa – ki je bil tudi sam navdušen kolesar: “Every time I see an adult on a bicycle, I no longer despair for the future of the human race.”

(»Vsakič, ko vidim odraslega človeka na kolesu, me mine obup nad prihodnostjo človeške vrste.«)

Vožnja s kolesom ni izraz pomanjkanja, ampak izbira, ki nosi v sebi človeško mero in tiho dostojanstvo.”Vse življenje sem šel peš. Tako sem videl več,” je zapisal pisatelj Lojze Kovačič. Ta preprosta, a globoko človeška misel vključuje pomene hoje, vožnje kolesa, počasne poti, kot načina življenja, ki vidi več, čuti več, razume več.

Kolo je zame spomin na otroško hrepenenje, je mir v vetru, je pogovor ob reki z lepim dekletom, in je dostojanstvo pred sodiščem. V svetu, ki pogosto meri ljudi po tem, kar vozijo, je vredno znova premisliti, kam pelje pot človeka – in kakšna je njegova prava mera.

#etika