28. maj 2023

Pred dnevi sem v neki televizijski razpravi slišal, če se prav spomnim, da je znana političarka izjavila, da politiki ne smejo slediti željam državljanov, temveč morajo primarno skrbeti za državo.
Ta izjava me je spomnila na opredelitev raznih držav s strani sv. Avguština, ki ni bil samo teolog temveč tudi mislec o državi. On je zapisal, da je država, ki je »polna ljubezni do same sebe in omalovažuje svoje državljane, roparska druščina, in to tista velika«. V svojih razpravah imenovani mislec zlasti opozarja na nujnost, da država deluje pravično do svojih prebivalcev, tako do posameznika, zlasti pa do različnih skupin.
Znano je, da država primarno deluje s sprejemanjem zakonov in drugih pravnih predpisov, ki jih naslavlja na občane, pri čemer nikoli ne pozabi zapisati, kako jih bo kaznovala, če ne bodo poslušni in sledili njeni volji. Kot pravnik pa v nobenem pravnem predpisu nisem zasledil, da bi se omenjala tudi beseda pravičnost.
Pravičnost predstavlja poseben, bistveni segment morale, vendar je splošno znano, da sta morala in pravičnost v obdobju ustvarjanja države žrtvovani na oltarju čaščenja državne moči oblastnikov iz vladajočih struktur, ki pogosto pozabljajo na temeljni pogoj sobivanja države in ljudi, tj. na načelo vzajemnega spoštovanja.
Moč in oblast nista edina učinkovita vzvoda delovanja države.
Družbeni pravni sistem mora sloneti na jasni moralni obvezi ali na prepričanju o vrednosti sistema samega, oziroma z drugimi besedami, sistem se ne more zanašati le na golo moč avtoritete države nad človekom. Kazenske grožnje, zahtevana poslušnost, omaložavanje drugih, vsiljevanje volje in želja določenih imensko in funkcionalno pomembnih osebnosti niso dovolj za razumevanje osnovne podlage pravnega sistema in ideje veljavnosti pravnih in moralnih norm.
V tem kontekstu se zdi izjava gospe političarke težko razumljiva za nas državljane, ki smo vsaj malo tudi del države …

Tone Potocnik
Nikoli nisem in ne bom spoštoval politike in politikov, ki niso spoštljivi in ponižni do svojih državljanov. Oni so zame samo servis državljanov…..
V resnici, so velikokrat, če jim ne uspe se ponovno prišlepati na oblastno strukturo ene uboge izgubljene duše.
Največkrat so nezaposljivi v realnem sektorju…, ker ne poznajo realnosti funcioniranja vsakodnevnega življenja in problemov…
Obstajajo izjeme, vendar redko…, žal.

Igor Triller
Prevečkrat tudi pozabljamo, da so se ljudje spomnili narediti državo in ne država ljudi! Upravljvci države so torej podrejeni, tako državi, kot ljudem! Lastiti si državo s strani upravljalcev je čista deviacija. Tudi sami suvereni niso lastniki države, čeprav so lahko lastniki dela njenega teritorija.
Država je last vseh državljanov. Podelitev državljanstva je akt, s katerim vsi državljani odstopijo nekomu del svojega lasniškega deleža.
V principu je država svobodna asociacija vseh državljanov, da združijo izvajanje določenih pravic, dolžnosti in suverenih postopkov izbranim organom in se zavežejo financiranju teh organov s pravico postavljanja in odstavljanja izvajalcev.
Politiki ergo izvajajo naloge in dela, ki jim jih predajo državljani, torej morajo prvenstveno slediti željam in volji državljanov. Za državo pa morajo, po navodilih politikov skrbeti uradniki, ki praviloma nimajo političnih opredelitev, so pa, s svojimi znanji in sposobnostmi, sposobni izvajati ta navodila ne gleda na trenutno večinsko politično voljo državljanov (vojska, policija, javni mediji, komunikacije itd itd ).
Po načinu izvajanja političnih usmeritev pa ločimo avtoritarne, strankokratske in demokratske sistem in sistem ZDA, ki ni ne eno ali drugo in ga vodi lastništvo kapitala!

Stanislav Zavec
Zadnjih 30 let je skrb za njihove želje edina preokupacija. Enkrat bo državljanom tega dovolj.

Nikola Vlahović
Aristotel je rekel:”Zakaj ljudje ustanavljajo državo. Zato ker sami sebi niso dovolj”. In kakšna bo država. Takšna, kakršni bodo ljudje v njej.

etika#