26. marec 2025

Nekje med raztrganimi čitankami svojih starejših bratov sem kot sedemletni otrok prvič začutil, da črke niso le znaki – so vrata v drug svet. V svet, ki se ne vidi z očmi, a ga srce prepozna. Svet skrivnosti, obljub in nemega upanja.

Bilo je leto 1947. Pet kilometrov sem vsak dan hodil do šole iz Stipernice v sosednjo vas Sopot (v bližini grada Pregrade v Hrvaškem Zagorju). Ena učilnica, dve izmeni, ena učiteljica – in nevidna meja med tem, kar smo slišali doma, in tem, kar smo morali sprejeti v šoli.

Že po nekaj dneh sem čutil, da se svet okrog mene lomi. Doma sem slišal o Bogu, grehu, poštenju. V šoli o zadružnem delu, napredku, socializmu, srečni prihodnosti. V kapelici je prebivala dobra učiteljica Zlata s tremi otroci , ki so jo zaradi vere izgnali iz šole. Na dvorišču so stali policaji, ki so stražili, če bi kdo hotel k verouku. Vmes pa mi – otroci – s tihimi vprašanji, ki jih nihče ni hotel slišati: kdo ima prav? Komu naj verjamemo?

Bal sem se učiteljic, ker v šoli nisem smel govoriti o tem, kar sem slišal doma. Bal sem se očeta, ker se je razjezil, če sem omenil zadrugo. Bal sem se duhovnika, ker je govoril o kazni – peklu. In najbolj sem se bal, da ne bom znal biti dober otrok – ne za enega, ne za drugega.

Ko sem nekoč skušal očetu povedati, kako lepo se sliši življenje v zadružnem domu v vasi , ki so ga vaščani z veliko vnemo pravkar gradili, kako ne bomo otroci več pasli krav in bomo imeli tople sobe, me je – ne iz zlobe, ampak iz strahu – udaril. Takrat sem se naučil, da je v svetu odraslih tišina varnejša od iskrenosti.

A tišina ne izbriše razdvojenosti.

Dneve sem preživel v šolskem svetu, kjer so slavili znanega vaščana komunista Frančeka in obljubljali novo življenje.

V večerih sem poslušal mamo, ki je pogosto jokala nad praznim loncem.

V spominu imam en sam prizor, ki me nikoli ni zapustil: vračam se iz šole, zima pritiska, na dvorišču je rušnjak s koruzo skoraj prazen, v hiši mati tiho joka. “Kaj bodo jedli otroci?” je rekla. Jaz pa sem stal pri vratih – majhen, razpet, nemočen.

Danes vem, da sem bil otrok med tremi resnicami – cerkveno, šolsko in družinsko. In nobena mi ni dovolila, da bi bil preprosto to, kar sem bil: zmeden, prestrašen, a hkrati čuteč in razmišljajoč majhen človek.

Ta spomin ni le moj. Je del zgodovine mnogih otrok, ki so v času velikih sprememb izgubili preprost odgovor na vprašanje: Kaj je prav?…

#etika