Mir pred koncem poti…
5. maj 2025
Pred dnevi sem srečal prijatelja, ki mi je v življenju bil zelo blizu in na nek način vzornik, starejši po letih, vendar, kot vedno, razmišljajoč in pogovor z njim je vedno neverjetno pomirjajoč.
Najin razgovor je nanesel na vprašanje, kaj lahko človek moje starosti koristnega sliši od še starejšega človeka, ki gre proti koncu svoje življenske poti. Dovolil mi je, da njegovo razmišljanje posnamem. Prepisal sem njegovo glasno razmišljanje in vam ga,dragi prijatelji posredujem, ker je preprosto iskreno in da misliti…
„Ko se pot bliža koncu, človek ne čuti več nemira, temveč željo po zbranosti. Ni več potrebe po novih začetkih, ni več strahu pred tem, kar prihaja. Je samo zavedanje – da je bilo, kar je bilo, in da bo, kar mora biti.
V tem zavedanju se rodi nekaj redkega: mir. Ne kot odsotnost misli, ampak kot njihovo pomiritev. Ne kot praznina, ampak kot napolnjenost s tistim, kar je življenje pustilo v nas. Ta mir ni dar okoliščin, temveč sad sprejetja.
Zdaj razumem, zakaj so stari ljudje včasih gledali skozi okno dolgo časa – ne da bi kaj gledali. Gledali so navznoter. V lastno življenje. V tisto, kar je ostalo neizgovorjeno, a občuteno. V tisto, kar ni bilo zapisano, pa je bilo resnično.
Ko se približuje konec poti, začne človek ločevati med pomembnim in nepotrebnim. Kar je bilo v mladosti velik problem, je zdaj bled spomin. Kar je bilo nepomembno, včasih dobi novo težo. Spoznanja pridejo brez dramatičnih razsvetljenj – kot tiha gotovost, da je bilo dovolj.
Ne iščem več opravičil, ne potrebujem več priznanj. Le želim, da odidem spravljen – s svetom, z drugimi, s seboj. Mir pred koncem poti ni pomanjkanje čustev, ampak njihova umiritev. Kot jezero, ki se ob večeru zgladi in v sebi zrcali nebo.
Morda je to največji dar starosti – da te nauči, kako končati. Ne v obupu, temveč v zrelosti. Ne v zapiranju, temveč v sprejemanju. Konec ni poraz. Je del ritma, ki se mu uklonijo vse stvari, ki dihajo.
Zato sedaj, ko stojim na pragu, ne zrem v temo, temveč v tišino. In v tej tišini najdem nekaj, česar prej nisem poznal – mir, ki ne prihaja od zunaj, temveč raste iz mene. Iz tega, da sem bil. Da sem ljubil. Da sem zmotil in odpuščal. Da sem hodil, dokler sem mogel – in da sedaj lahko mirno počakam, da se vrata zapro…“
Ob tem sem ga vprašal na katera vrata misli; tista, ki nam omogočajo samo izstop ali tudi tista, ki nam omogočajo vstop…žal, odgovora nisem posnel, ker mi je prenehala delovati baterija v mobitelu.
Zapis daje navdih. Želim ti, da ostaneš zdrav in bodi navdih še naprej. Vse imamo zapisano v zvezdah in temu sledimo ne, da bi se tega zavedali.
Prelepo. Ostanite nas navdih. Shranila sem ta zapis zase nekega dne…..
Takim človek reče ,,modreci”. A po moje ni potrebno, da pride starost. Človek je lahko pomirjen že prej. Če v življenju dela dobro in mir. Ampak mnogi se napoti zagrabijo za kramo, stvari in daljne razglede, počitnikovanja in lepotičenje, pa jih, mislijo, da jih nemir ne more doseči… o pa jih. Mnogokrat nepripravljene. In tisti se ne pogovarjajo tako ubrano, pomirjeno, blagodejno. Tisti običajno odhajajo v ,,štali” in štalo tudi zapustijo…
Pozdrav gospodu in vsega dobrega nam želim. Srečno
Spoštovani Šime, tole razmišljanje, bi naj osvojili, ali vsaj delno sprejeli, mlajši ljudje , tam okrog 50 let…Ki namesto bi pričeli zoreti v modre starejše ljudi, poizkušajo doseči svoje materialne želje…Na splošno , se danes ljudje več ne ukvarjajo z minljivostjo posvetnega, ampak posvečajo svoje misli do konca, materialnemu….
G. Sime hvala Vam. Mirno, razmisljoce in zadovoljna razmisljam v oazi miru in kar razsvetljenja, kamor me je odvedla objava. Kako enostavno in lahko je, ce clovek ostane v sebi in pri sebi.
#starost, #mir
Komentiraj