3. april 2025

Sčasoma človek spozna, da čas ni sovražnik ampak tiha reka, ki nas oblikuje. Ko sem bil mlad, sem čas preganjal. Meril sem ga v uspehih, načrtih, ciljih, urnikih. Zdelo se mi je, da moram hiteti, ker bo drugače življenje šlo mimo mene. Nisem vedel, da gre življenje zmeraj mimo – tudi če tečeš z njim.

Zdaj, v pozni starosti, vem: čas ni nekaj, kar posedujemo. Je dar, ki ga lahko živimo – ali pa zgrešimo. In največ, kar lahko storimo, je, da smo pozorni. Da smo navzoči v trenutku, ki ga živimo. Ker tisto, kar šteje, niso dolgi dnevi, temveč polni trenutki.

Naučil sem se ceniti počasnost. Nič več me ne moti, če ura tiktaka v prazno. Ker vem: v tisti tihi praznini je prostor zame. Da premišljujem. Da se spomnim. Da samo sem.

Vse, kar šteje, se zgodi v tišini časa – tam, kjer se zgodi srečanje z lastno resnico. In šele ko sprejmeš, da je vse minljivo, lahko res začneš živeti. Brez strahu, brez hitenja, brez potrebe, da bi imel nadzor.

Čas ni nekaj zunaj mene. Je nekaj, kar me je naredilo. In za to sem mu danes – bolj kot kadarkoli – hvaležen.

#starost, #minljivost