15. april 2025

Samota v starosti je drugačna od samote mladosti. V mladih letih je samota pogosto boleča – zaznamovana z občutkom, da nisi izbran, da nisi opažen, da te ni. V starosti pa samota ne pride kot kazen, temveč kot naravni del poti. Ne pride naenkrat, temveč počasi. Tako kot jesen, ki ne vpije, ampak šepeta.

V starosti pa se samota spremeni v sobivanje – z mislijo, s spomini, z minljivostjo.

To ni samota praznine, temveč samota zrelosti. Človek začne razumeti, da so mnoga najgloblja spoznanja prišla prav iz trenutkov, ko ni bilo nikogar drugega – ko je ostal sam s svojim obrazom v ogledalu, s svojim srcem in s svojim časom.

Z leti se naučiš, da je samota lahko tudi prostor. Prostor, kjer se razblinijo pričakovanja drugih. Kjer ni treba igrati, pojasnjevati, se boriti za pozornost. Samota v starosti ni več praznina, ki čaka, da jo nekdo zapolni. Postane kraj, kjer si – končno – lahko sam s seboj. In ne čutiš več potrebe, da bi pobegnil.

V tej samoti oživijo spomini. Ne kot prikazni preteklosti, ampak kot tihi sogovorniki. Pogovarjam se z obrazi, ki jih ni več, a še živijo v meni. Slišim stavke, ki so jih nekoč izrekli moji bližnji. In včasih, ko zaprem oči, začutim dotik, ki ga ni bilo že desetletja.

V tej samoti tudi smrt izgubi grozo. Ni več nenadna prekinitev, temveč skoraj naravna posledica tišine, ki ji sledim. Vse bolj razumem modrost starih modrecev, ki so umikali pogled od sveta ne zato, ker bi ga zavračali, ampak ker so ga že dojeli.

Samota v starosti ni nekaj, kar bi si izbral – a če jo sprejmeš, ti da nekaj, česar ti družba ne more. Dovoli ti, da slišiš svoje misli. Da pogledaš v svoje srce. Da – končno – postaneš zvest sebi.

In morda je prav v tem tihem, neizgovorjenem trenutku, ko si sam – a ne več osamljen – človek najbližje resnici svojega življenja.

Gorazd Šifrer

Ali pa tako…

Za lahko noč prijatelji

Ko pade noč,

in nastopi tišina,

tista, ki jo slišiš

začne se potovanje

v skriti svet spomina.

Ko pade noc

je vse tu,

slike,kar letijo,

včasih hitro, kar boli,

včasih počasi,

ker radosti.

Ko pade noc,

je vse dovoljeno,

sanje in spomini,

objeti v plesu časa.

Ko pade noč,

te gledam v tišini,

potujem nazaj

na tisto prvo pot

in tvoj smeh,

tvoj stisk in objem

in vonj, tvoj vonj…

Ko pade noč

in je tišina,

se čas ustavi,

se vrne in vrti,

skozi spomine,

nikdar ne zbledi…

Ko pade noč

v spomine…

Gorazd Šifrer

#starost