1. april 2025

Vsako jutro gre kdo mimo moje hiše. Nekateri se ne ozrejo, drugi le bežno pogledajo, a otroci … otroci znajo gledati drugače. Gledajo z vprašanji v očeh. Eden izmed njih me je včasih pogledal dolgo, morda se je spraševal, o čem razmišljam, ko sedim ob tem oknu. Včasih odprtem, drugič zaprtem. Od zunaj se vidi le molk. A znotraj je vselej gibanje.

O čem razmišljam?

O času, ki me je prešel, a mi pustil svoje barve. O tem, kako so stopinje otrok na poti v šolo enake tistim, ki sem jih sam nekoč puščal po podobni stezi. O hiši, ki me zdaj objema s tišino, a je nekoč dišala po kruhu, po smehu, po otroških korakih, ki so tekali po lesenih tleh.

Razmišljam o tem, kako hitro teče življenje. Kako nas ljudje vidijo kot okna – odprta ali zaprta – a ne vedo, kaj vse se dogaja v notranjosti. Koliko spominov je v eni sami gubi na obrazu. Koliko pogovorov, ki jih nihče več ne sliši, odzvanja v moji glavi.

Včasih razmišljam tudi o tebi, otrok. Ne po imenu, ker ga nisem poznal. Ampak po načinu, kako si me pogledal – ne z radovednostjo, temveč s tisto tiho spoštljivostjo, ki je lastna le srcem, ki še niso izgubila čudenja. Tvoj pogled me je ogrel bolj kot sonce, ki je zjutraj padalo skozi steklo.

Zdaj, ko so dnevi daljši in ura počasneje tiktaka, ne iščem več velikih misli. Le da sem. Da gledam. Da sem viden, pa četudi le za trenutek. In če se ti kdaj vrneš v ta kraj, se boš morda spomnil starega človeka ob oknu.

O čem sem razmišljal?

O življenju. In o tem, kako lepo je, ko te kdo opazi – tudi če ničesar ne reče.

#starost, #minljivost