V svojih zapisih  o starosti sem zapisal  nekoč misel Michela de Montaignu, francoskega renesančnega  humanista, pisatelja in filozofa (1533–1592); »Il faut vivre avec la jeunesse de son temps, et non pas avec le temps de sa jeunesse« (Treba je živeti z mladostjo svojega časa, ne pa s časom svoje mladosti).

Večkrat pomislim nato  misel. V njej je nekaj preprostega, a zelo resničnega. Še posebej se me dotakne, kadar razmišljam o starosti, o minevanju let in o tem, kako človek v sebi nosi ves svoj prehojeni čas.

Ko smo mladi, se nam zdi, da je življenje pred nami odprto in široko. Kasneje pa vedno bolj živimo tudi iz spominov. Ti so dragoceni, saj nas spremljajo obrazi ljudi, dogodki, navade, besede in vrednote, ki so oblikovali naše življenje. Tudi sam menim, da človek brez spomina ne more biti to, kar je. Toda prav tu se skriva nevarnost: da bi začeli živeti predvsem iz tega, kar je bilo, in bi sedanjost gledali samo še skozi primerjavo s preteklostjo.

Včasih se tudi meni zazdi, da je bilo nekoč več miru, več spoštovanja, več preprostosti. Današnji svet je hitrejši, bolj nemiren, pogosto tudi bolj surov. Marsikaj nas lahko bega, utrudi ali prizadene. Pa vendar čutim, da bi bilo narobe, če bi se človek pred sedanjim časom zaprl. Življenje nam je dano zdaj, ne nekoč. Prav zato se mi zdi ta misel tako pomembna: ne vabi nas, da bi pozabili svojo mladost, ampak da ne bi ostali ujeti v njenem času.

Živeti z mladostjo svojega časa zame pomeni, da skušam ostati odprt. Da ne obsojam prehitro tistega, česar ne razumem. Da skušam slišati mlade, čeprav govorijo drugačen jezik, imajo drugačne navade in gledajo na svet drugače, kot smo gledali mi. Ne gre za to, da bi moral človek vse sprejeti ali v vsem soglašati. Gre za to, da ostane živ v duhu, radoveden, mehak in pripravljen razumeti.

V starosti je po mojem največja skušnjava prav ta, da bi človek začel verjeti, da je pravo življenje že za njim. Da je vse najboljše minilo in da mu preostanejo le še spomini. Toda starost ni samo obračanje nazaj. Lahko je tudi čas zrelosti, notranjega miru in globljega razumevanja. Lahko je čas, ko človek manj hiti in zato bolje vidi, kaj je v življenju zares pomembno.

Sam verjamem, da človek v starosti ne potrebuje manj življenja, ampak drugačno globino življenja. Potrebuje občutek, da še vedno pripada svetu, čeprav se je svet spremenil. Potrebuje bližino ljudi, pogovor med rodovi, odprto srce in pripravljenost, da tudi od mlajših kaj sprejme. To ni vedno lahko, je pa dragoceno. Kdor se zapre v svoj nekdanji čas, se začne oddaljevati od sedanjosti in od ljudi. Kdor pa zna svojo preteklost nositi s hvaležnostjo in hkrati živeti v današnjem dnevu, ostaja notranje mlad.

Zato to misel razumem kot tih, moder opomin. Spominov nam nihče ne more vzeti in prav je, da jih varujemo. Toda ne smemo iz njih narediti zavetja, v katerem bi se skrili pred sedanjostjo. Lepše je, če iz njih naredimo most: med tem, kar smo bili, in tem, kar še vedno smo.

Morda je prava lepota starosti prav v tem, da človek ne živi več naglo, ampak bolj poglobljeno. Da zna ohraniti zvestobo sebi, ne da bi se zaprl pred svetom. Da ostane v srcu živ, čeprav leta minevajo. In prav to, se mi zdi, pomeni živeti z mladostjo svojega časa.