Kot kmečki otrok kravate nikoli nisem nosil. Na vasi v mojem času to preprosto ni bilo običajno. V povojnem obdobju se mi zdi, da kravata tudi ni bila “v modi” – nekako je veljalo, da pripada gospodi, ne pa tovarišem. Tudi proslave mature takrat nismo poznali na način, kot je to danes.

Pri maturi leta 1958 se spomnim povsem drugačnega “praznovanja”: s tremi sošolci, ki smo bili oproščeni ustnega dela mature, smo preživeli dan po svoje – med ribolovom in na plaži. Ni bilo kravate, ni bilo posebne ceremonije. Bilo je življenje, kakršno je bilo.

Kasneje, ko sem bil v vojski (1960–1962), pa se je svet hitro spreminjal. Nošenje kravate je postalo trend. In prav tam se je zgodilo nekaj, kar mi je ostalo v spominu.

Ko sem se ob odhodu iz vojske oblekel v civilno obleko, mi je kolega vojak iz Bosne ponudil precej denarja – ne za obleko, ampak za medaljo odličnega strelca. Želel jo je, a je ni imel. Njemu je pomenila ogromno, meni pa takrat manj.

Dogovorila sva se takole: on mi kupi kravato po moji izbiri, jaz pa mu na vlaku izročim medaljo, ko bomo odhajali iz Sente – velike vojaške kasarne v bližini Subotice. Dogovorjeno – in tudi storjeno. On si je ponosno obesil medaljo, ki mu je veliko pomenila, jaz pa sem prvič v življenju zavezal kravato – star 22 let.

In potem je prišlo življenje. Posel, okolje, pričakovanja. Kravate so se kar nabirale – pogosto sem jih dobil ob različnih priložnostih, najpogosteje v poslovnem svetu. Ker mi starejši, ne vem zakaj, radi pospravljamo stvari in se hkrati težko ločimo od njih, sem jih hranil več, kot bi bilo smiselno.

Danes sem pri pospravljanju naštel kar 172 kravat. Od teh sem jih 90 zavrgel in jih dal gospe čistilki, da jih razdeli naprej ali pa zavrže. Ob tem sem se moral vprašati: kako je mogoče, da jih je toliko, ko pa človek v resnici potrebuje morda deset kravat – za vse priložnosti čisto dovolj.

In še nekaj: verjetno v življenju nisem kupil skoraj nobene kravate – razen tiste prve, ki je bila pravzaprav “plačana” z mojo medaljo. Večina drugih je prišla k meni kot darilo, kot znak pozornosti ali kot poslovna navada.

Danes mi vezenje kravate pogosto predstavlja obremenitev. Nosim jo predvsem zato, ker se to v določenih okoljih pričakuje. Včasih se mi zdi, da nič več ne pomeni – ali pa pomeni le to, da sem se prilagodil pravilom sveta okrog sebe.

Pa vendar: kravata ima zame tudi drugo, lepšo plat.

Kravata je namreč povezana tudi s Hrvaško. Hrvati (Croati) vojaki v Napoleonovi vojski so nosili okoli vratu pisane rute, ki so jim jih ob odhodu v vojsko podarile žene in dekleta. Prav iz tega poimenovanja – “Hrvat” – se je v Evropi uveljavilo ime cravat / cravate, in iz rutaste zaveze se je sčasoma razvil modni kos, ki ga danes poznamo kot kravato.

Na Hrvaškem imajo zato tudi Dan kravate – 18. oktobra. In še zanimivost: okoli Arene v Pulju je bila postavljena pred leti največja kravata na svetu, ki je zabeležena tudi v Guinnessovi knjigi rekordov.

Morda je tudi zato kravata zame več kot samo kos blaga. Sam praviloma nosim kravate znamke Croata s hrvaškim pleterjem – simbolom, ki mi je lep in na katerega sem ponosen. Občasno ob različnih priložnostih delim tudi knjige ali razlage tistim, ki prepoznajo povezavo med kravato in Hrvaško – ali pa se jo želijo šele naučiti.

Ta zapis ni samo o kravatih. Je spomin na čase, navade in ljudi. Je tudi opomnik, kako se predmeti nabirajo – in kako šele pozneje ugotovimo, da v resnici hranimo predvsem zgodbe.