Najbolj čudno pri starosti ni to, da se spremeni svet — ampak da začneš razumeti stvari, ki si jih nekoč zavračal.

Včasih se v teh svojih letih zalotim, da drugim govorim stvari, ki so se mi nekoč zdele prazne. Obrabljene. Kot stavki, ki jih ljudje ponavljajo, ko nimajo več česa novega povedati.

Tako včasih izrečem misel: ni pomembno, koliko imam — ampak koliko potrebujem.

In potem se te misli skoraj ustrašim. Ker vem, da jo danes izgovarjam, čeprav vanjo nekoč nisem verjel. Ne zato, ker bi hotel biti moder. Ampak zato, ker sem do tega prišel. Počasi. Neopazno. Skoraj proti svoji volji.

Spomnim se, kako so takšne besede zvenele meni. Kot omejitev. Kot tiho opravičilo za to, da nisem dosegel tistega, kar sem želel. Tistega več. In takrat si jih nisem želel slišati.

Enako je bilo z mislijo: »Kdor je zadovoljen z malo, je bogat.«
Nisem ji verjel. Ne zato, ker bi bila napačna, ampak zato, ker je nisem mogel razumeti. Ne brez lastne poti. Ne brez lastnih zgrešenih smeri.

Moral sem iti skozi svoje želje. Skozi občutek, da mora biti nekje še nekaj več. Da je naslednja stvar, naslednji cilj, naslednji uspeh tisti, ki bo končno zadostoval.

»Človek je bogat sorazmerno s tem, čemur se lahko odpove.«
Tudi to sem slišal. In tudi sam sem to kdaj rekel drugim. Pa tega nisem zares razumel.

Danes razumem. Prepozno, da bi začel drugače. Ravno pravi čas, da si to priznam.

In v tem je nekaj težkega. Morda celo obremenjujočega. Predvsem zato, ker tega ne morem nikomur predati. Ne morem nikomur prihraniti poti. Ne morem razložiti tako, da bi kdo res razumel.

Spomnim se, da sem mnogim rekel: ne potrebuješ vsega tega. In takrat sem verjel, da imam prav. Nisem pa se zavedal, kako to zveni. Kot odpoved. Kot omejevanje. Kot nekaj, kar govori nekdo, ki je že zaključil svoj boj.

Danes se vprašam, od kod mi je bila ta pravica.

In se hkrati tolažim: to ni bila omejitev. To je bila ugotovitev. Le prezgodaj izrečena.

Danes vem, da me ne bogati to, kar imam, ampak to, kar me ne obremenjuje.
In vendar — če bi to slišal takrat, ne bi verjel. Zato ne morem zameriti mladim, da ne želijo “patentirati” tega odkritja. Ne želijo ga sprejeti kot nekaj dokončnega. Ne želijo si ga sposoditi.

Ker se tega ne da sposoditi.

To mora vsak odkriti sam. Na svoj način. S svojimi zgrešenimi koraki. Tako kot sem moral jaz.

Včasih bi rad koga ustavil. Mu rekel: ne rabiš iti tako daleč. Ne rabiš vsega tega, da bi razumel.

Ampak vem, da to ne deluje.

Ker tudi jaz nisem poslušal.

In tako ostajam s tem tihim spoznanjem, ki ga ne morem predati naprej. Lahko ga nosim. Lahko ga izrečem. Ne morem pa ga podariti.

Morda resnice ne pridejo prepozno.

Morda pridejo točno takrat, ko jih lahko razumem.

Samo škoda, da jih takrat ne morem več živeti od začetka.