29. januar 2022

Splošna značilnost našega časa je, da smo vedno zavzeti z nečim, ne poznamo dolgčasa, ker vedno nekam hitimo, dosegamo več, kot je mogoče pričakovati od človeka, izčrpanost je naša trajna in vedno prisotna spremljevalka, zaskrbljeni smo za zdravje, s stalno prisotnim občutkom finančne ogroženosti in strahu pred bodočnostjo.

Ob vsem tem pa se nam zdi, da bi morali v življenju biti višje v družbi enakih, imeti več denarja in biti boljši od drugih.

Zavedamo se, da vlečemo bistveno preveč nepotrebne prtljage s seboj, vendar nimamo moči zmanjšati naših obremenitev, bojimo se biti slabši od drugih in nočemo dojeti, da vsega, kar vidimo ali si želimo, ni mogoče doseči, in zlasti ne zmoremo opustiti škodljivih navad oziroma razvad ter se spreminjati v smislu osebne rasti.

Naše življenje je podobno kot članstvo v nekem delovnem telesu, katerega članstvo se mora sestajati, da bi sprejelo določeno odločitev in jo zapisati v zapisnik, ki ga moramo na naslednji seji potrditi.

Torej smo člani v delovnem telesu življenja, vendar odvisni od drugih pri oblikovanju življenjskih odločitev ob stalnem preverjanju, ali smo opravili tisto, kar nam je naloženo, ali pa smo to sami prevzeli. (Vsi vemo, da je potrjevanje zapisnika pretekle seje vedno najbolj zoprn del sej, saj se praviloma vedno najde kdo, ki ima pripombe na zapisnik pretekle seje.)

V življenju pa imajo te opombe na našo preteklo udeležbo na seji življenja praviloma drugi, pogosto pa tudi mi sami.

Skratka, ob vsem tem pozabljamo na sebe in na temeljno življenjsko načelo, da smo le več vredni kot biti člani »delovnega telesa življenja« in zapisovati naša ravnanja v zapisnik, na katerega imajo drugi vedno opombe in ga ne želijo potrditi.

#življenje