29. september 2023

Starejša generacija v naši družbi se srečuje s pojavi, ki jih ne razume ali pa ocenjuje, da so nevarni za kvaliteto življenja v družbi.
Dejstvo je, da smo starejša populacija večino svojega življenja preživeli v kolektivističnem pojmovanju družbenega ustroja in kulture življenja, za katero so bili v ospredju skupinski interesi, solidarnost in tesne družinske vezi. Posamezniki so bili pogosto pripravljeni žrtvovati svoje osebne cilje za dobrobit skupine. Medosebni odnosi so bili zelo pomembni. Osredotočali smo se na vzdrževanje harmoničnih odnosov in se izogibali sporov oziroma jih reševali na način, ki je ohranjal družbeno ravnotežje. Skupinski uspehi so bili pomembni in dosežki posameznika so se pogosto pripisovali tudi skupini. Osebna priznanja niso bila vedno tako poudarjena.
V tej smeri sta delovali socialistična ideologija in vera, čeprav sta bili obe strogo ločeni in medsebojno neprijateljsko razpoloženi.
Danes prevladuje individualistična kultura, za katero je značilna osnovna enota družbe – posameznik. Poudarek je na osebnih svoboščinah, samostojnosti in dosežkih posameznika. Posamezniki pogosto sledijo lastnim ciljem in interesom. Poudarja se neodvisnost posameznika. Medosebni odnosi so manj tesni in ljudje so bolj nagnjeni k izražanju svojih mnenj ter uveljavljanju svojih interesov, tudi če to pomeni medsebojne konflikte. Posameznik se običajno identificira bolj z lastnimi osebnimi lastnostmi, cilji in dosežki. Poudarek je na osebnem uspehu in dosežkih posameznika. Priznanja in nagrade so običajno bolj usmerjeni v posameznika.
To, kar starejše danes moti ali pa tega ne razumemo, je prisotnost posebnega narcizma, za katerega je značilen občutek nerealne posebnosti posameznika, ki je na meji med grandioznostjo in brezvrednostjo.
Realno vrednotenje sebe je neznano. Nobene empatije ni do tistih, ki izgubljajo v življenju, nasprotno, ponižuje se jih. Vedno iščemo načine, kako poudariti, da smo boljši in uspešnejši od drugih. Omalovažujemo tiste, za katere čutimo, da bi nas lahko ogrožali. Manjka nam pripravljenost prilagajanja in se izogibamo situacij, v katerih bi se lahko srečali z neugodnostmi. Naše notranje težave in probleme rešujemo z ravnanji, usmerjenimi navzven. Bistveno je nekaj doseči v življenju, ne pa vzpostaviti človeške odnose z drugimi. Pravzaprav začenjamo pozabljati na bistvo življenja in nam je zunanja forma bolj pomembna kot pa vsebina in medčloveški odnos z drugimi. Težimo k perfekcionizmu do neznosnosti, pogosto samo zato, da bili boljši od drugih. Zunanji odnos nam pomeni vse, kot je selfi pomemben na področju fotografiranja. Hvalimo in občudujemo tistega, ki ponižuje druge. Sram nas je, če ne dosežemo tistega, kar se od nas pričakuje. Bolj kot od alkohola in drog smo odvisni od potrošništva.
Starejši ne bomo spreminjali teh trendov življenja, lahko pa to povemo, če ne zaradi drugega pa zaradi opozorila, da nas marsikaj moti, ali pa vsaj da rešimo dušo svojo (dixi et salvi animam meam).

Natalija Drolc
Oh, kako drži!
Hvala za vaše misli, ki jih redno prebiram in moram poudariti, da me spodbudijo k razmišljanju, samorefleksiji in k pogledom ki je širši.

Breda Rožič
Zelo lepo zapisano. Individualizem in egocentričnost razkrajata in uničujeta družbene odnose grajene na vrednotah samospoštovanja in spoštovanja.

Lojzka Furlan
Na žalost je vse, kar ste napisali res….

Anđelka Ivanjko
Tako lijepo, istinito stvarno. Hvala 🙏🙋♥️

Tone Potocnik
Čudovito opisana diagnoza današnje družbe.Ta prekleti ego…jaz, mi…potem pa dolgo, dolgo nič…je kuga 21.stoletja. Zato je danes veliko bogastvo imeti ob sebi, se družiti s skromnimi, modrimi, a po srcu in duši velikimi ljudmi.
Takih, pa je žal vsaki dan manj, so redki in ti so naše veliko bogastvo.
Upam, da se strinjate z mano.

Peter Hartman
Zgolj Jaz svobodni Jaz v solidarni skupnosti z vsemi Jaz- i in zavestjo da je medsebojna soodvisnost pogoj za preživetje vseh ima možnost preživetja!

Anton Tropenauer
Tudi starejši se bomo morali postaviti za sebe. Sploh tisti, ki celo življenje delamo moramo spoštovati samega sebe in zahtevati od družbe kar nam pripada.

Ivan Korelc
Mladina je običajno ogledalo odraslih. Pravzaprav, drugače sploh ne more biti.

Tanja Pirh
Iskrena hvala za ta zapis.

Anča Holobar
Družbena skupnost potrjuje vrednost posameznika. Narcisoidni individualizem pa je čista in nevarna patologija.

etika#