5. december 2022

V sproščeni družbi se pri nazdravljanju zgodi, da se nazdravi s praznim kozarcem. Nič posebnega, bi rekli.

Ne vem, zakaj, ampak meni se zdi, da je to podobno kot srečanje s praznim človekom. Pod tem imenom je posnet tudi zanimiv film, grozljivka z naslovom Prazen človek (The Empty Man), v katerem je govora o nesnovnem človeku, ki ga najprej slišiš, potem vidiš in končno te poišče. Scena iz filma je zanimiva: Če si na mostu in najdeš prazno steklenico, v katero pihneš, pomisliš na praznega človeka.

Kdo je prazen človek? To so ljudje brez vsebine, brez posebnih izkušenj, vendar prisotni v javnosti s praznim, brezizraznim nasmehom. Igralci polni sebe in z izvotljeno vsebino. »Skrbijo le za svoj javni izgled, in so, skladno s povedanim, v zasebni sferi najbolj vestni prekrškarji tako morale, etike, kot estetike medosebnih odnosov« in so »brez poguma, resnične integritete in notranje moči.« (prof. dr. Lucija Mulej).

Tako je opredeljen prazen človek v času aktivnega osebnega in poklicnega življenja.

Starejše generacije pa pojmujemo praznega človeka v starosti bistveno drugače. To je praznina v človeku, ki nastane, ko nekaj pogreša ali pa v življenju vedno nekaj pričakuje, kar pa se nikoli ne udejanji.

To je nenamerno in nezavedno zanemarjanje svojih zmožnosti in iskanje priznanja drugih, občutek izgubljenosti in neuspešnosti v življenju, brez tistega kar dela življenje razburljivo in življenja vredno.

To je stanje praznega življenja in vsakodnevne rutine brez cilja, ki ga pogosto čutijo starejše generacije na obrobju družbe, ki se zavedajo, da so drvele skozi življenje s praznino v duši in sedaj živijo z občutkom izginjanja ob vrvežu okolja, gluhe za vse, kar se dogaja okoli njih …

Res je, v starosti gre za močno zveneč trk praznih kozarcev med družbo in posameznikom …

#človek, #nazdravljanje, #prazni kozarec