14. april 2023

Od rojstva smo ujeti v čutenje in želje, ki nam jih vsiljujejo starši, sorodstvo, učitelji, delodajalci, mediji, oblast … in nam narekujejo, kaj moramo čutiti, misliti in želeti. Živimo v družbenem okolju, ki je polno globoko zakoreninjenih običajev in vrednot. Za naše lastne misli in občutke ni mesta v tem svetu. Njegove vrednote prevzemamo po navodilih oziroma svetovanju ali po vzorih od drugih ali pa nezavedno. Družba si je izmislila vrsto načinov, da nas kaznuje za odstopanje od ustaljenih norm in pričakovanj okolja, kako naj bi mislili, čutili in se ravnali. Vse je fokusirano k togemu sistemu prepričanj, ki nas oblikujejo kot poslušne »otroke«, ki bi naj bili vedno dobri in ubogljivi.
V svoji notranjosti se čutimo ujete, kljub povsod prisotni verbalno zveličavni osebni svobodi, svobodi izražanja misli in govora, svobodi vesti (vere), svobodi izobraževanja idr., kar je zapisano v ustavi. Ustava ne omenja svobode razmišljanja in čutenja. Čeprav je najvišji pravni akt nima moči posegati v naš notranji, zavedno ali nezavedno oblikovan svet moralno učlovečenih vrednot.
Iz omenjene ujetosti danih vzorcev in pričakovanj okolja nas rešuje pogled navznoter in osebna hrabrost, da začutimo tudi svobodo v svojem razmišljanju in čutenju v skladu z našim osebnim sistemom vrednot. Odklopiti se moramo od neštetih motenj okoli nas in se posvetiti tistim vrednotam, ki jih preprosto poznamo kot osebni moralni kompas do sebe in kot čuječnost do drugih.
Preprosto moramo prevzeti lastno odgovornost za svoje življenje in počutje.

Barbara Silva Pavlič
Veliko možnosti nam je dano, med njimi tudi možnost odločanja, ustvarjanja, izobraževanja, … – to je svoboda.

Nevenka Leban Orešič
Zelo lepo povedano. Zakaj se pravzaprav čutimo ujete? Ker pojem trenutka “zdaj in tukaj” preveč ločujemo od pojmov preteklosti in prihodnosti, vsi se namreč prepletajo in so še kako povezani.Res je, da preteklosti ne moremo spreminjati, jo pa še kako radi pestujemo in se iz nje zelooo redko kaj naučimo , hkrati pa je velika umetnost biti od nje ravno prav odvisen . Morda se tudi preveč ukvarjamo s prihodnostjo, ki nas s svojo spremenljivostjo vedno znova (večkrat neprijetno) preseneča. Spet je tu beseda “zmernost” izjemno dragocena vrednota, ki nam daje občutek svobode in kolikor toliko uravnoteženo vpetost v naš čas in prostor , skratka v smisel našega življenja v najširšem pomenu besede.

Božidar Mithans
Prosto po Ciceru: Če je največje zlo za človeka huda bolezen, je največje dobro za človeka njegovo krepostno življenje.

etika#