21. april 2023

Ob gledanju posnetkov nasilnih mladenk v Celju se lahko utemeljeno sprašujemo, od kod tako nasilno obnašanje mladoletnih oseb in indiferentnost njihovih sošolk in sošolcev, ki niso čutili potrebe, da se vmešajo v spor in pomagajo napadeni sošolki. Strokovnjaki trdijo, da je agresija prvinski nagon, ki posameznika spodbuja k sebičnemu boju proti drugim, ki pa se obvladuje z naklonjenostjo, socialnim sožitjem in empatijo do drugega. Agresija je družbeni pojav, ki vedno signalizira, da se počutimo socialno ogrožene in doživljamo nezaupanje ter da smo prikrajšani za pomembno socialno komponento. Nasprotno od večinskega mnenja, da je agresija povezana z egocentričnostjo posameznika, se danes ugotavlja, da je to pojav, ki se povezuje z bolečino ob izgubi človeških odnosov posameznika v družbenem okolju. Z agresivnostjo se odvrača predvsem socialna bolečina zaradi izolacije od pristnih medčloveških odnosov z drugimi.
Nasilje je posledica širše kulture, kot to ugotavlja skandinavski psiholog Dan Olweus.
Če je tako, potem je treba agresivnost obravnavati kot družbeni pojav; ugotoviti, v katerih delih družbenega ustroja je to prisotno in ugotoviti lokacije, kjer je nasilje najbolj prepoznavno. Ljudi je treba poučiti, da prepoznajo nasilje, glede na to, da lahko poteka na različne načine, pri čemer je psihično in verbalno nasilje pogosto težje prepoznati in je bolj prikrito kot telesno nasilje. Nujno je seznaniti ljudi, kako se odzvati, če se srečajo z njim. V delovnih sredinah morajo biti javno znana pravila obnašanja in se je treba o tem pogovarjati, organi poslovodstva in nadzora pa bi morali obravnavati delovno vzdušje med zaposlenimi, ne pa nastopati s sankcijami le v primeru posameznih izpadov.
Uporaba pravnih sankcij ne pomaga veliko. Preventivno delovanje je vedno učinkovitejše kot pa izvajanje kaznovanja posameznika, kadar gre za širše negativne družbene pojave.

Milan Robič
kaj pa naj rečem – tudi sami smo imeli v OŠ kar precej bojev, pretep je pač posledica boja za avtoriteto/vladavino, vedno hoče nekdo vladati/grupirati oziroma selekcionirati izbor zaželenih in avtoriteti manj zaželenih vedenjskih vzorcev (idej, oseb, podatkov, stvari) in iz obrambnega sloga se razvijejo voditeljske spretnosti (konceptualne, medosebne, komunikacijske, tehnične), ki odločijo rezultate vzgoje. V življenju še nisem nikoli nikogar prvi napadel, v samoobrambi pa zna odgovoriti zelo bojevito, kot bi rekli odvetniki silovito. V tovrstnih bojih za vodstvo/prevlado/oblast, ki imajo primerjavo iz živalskega sveta, primer so jelenji boji za prevlado nad čredo, so ostali opazovalci, to je vloga sledilcev. Če bi se tretji vmešal bi oba bojevnika napadla tretjega ker gre za prestiž, za merjenje moči. Vlada en in samo en bo zmagal. Seveda so starši takoj vedeli da smo se zravsali na travniku ali šoli ker se to na otroku vidi. Nismo pa tovrstno vzgojo opredelili kot medijski cirkus, kot nasilje. Ker pa se časi niso spremenili, smo ljudje izbrali nov način boja, medijsko obveščanje neposredno. Pomeni, informacija o boju zaokroži na spletu ker doma bo ogenj v strehi. Vsak udeleženec ima svoj pogled, svojo vizijo, svoj sistem samozaščite, to je preventive. Edina realna perspektiva/preventiva je, da mladost, ki je norost, zamenjamo za modrost, to je treznost. Ker to ni izvedljivo je treba vzgoji doma, ker tu je vzrok težave vedenjskega vzorca mladostnika, posvetiti več časa/čustev. Odgovor prizadete žrtve je, da ne odpustila nasilja. Nasilje ni bilo vzrok. Nasilje je posledica, rezultat. Situacijske vzgoje ki bi bila univerzalna ni. Še najbolj plemeniti ljudje morajo stopiti v bran časti. V ekonomiji etike kreposti je izkustveno učenje edina pot spremembe vedenjskega vzorca. Kar sem imel iz otroštva se stopnjuje v zrelosti, če nismo predelali ključa vzorca nemira. Jasno, sankcije bodo, in to prekomerne ker ne bodo upoštevali kaj je danes normalen vzorec vzgoje, temveč si bodo oprali lastne roke. Nihče od represivnih in pravosodnih organov se ne bo potrudil, da bi spravil sprti strani na medčloveški, osebni ravni. Rani osebnostnega razvoja bosta nezaceljeni. Pri nas so starši vedno zahtevali, da smo si segli v roke, se drug drugemu opravičil, a to smo si vsak sam po svoji vesti že prej storili ker se imamo vsi otroci med seboj radi. Potrebovali smo le trezne starše, ki so zmogli toliko medsebojne treznosti, da so spor med bedaki zgladili. Samo bedaki se prepirajo na sodišču 🙂

Milan Robič
preventiva bi bila, če bi razrednik oziroma tudi ravnatelj obiskala obe na domu in ju skupaj soočili, da se objameta ker se imata bolj radi kot bo zdaj iz te štale ratalo

Knjiga Skrivnosti življenja
Nasilje je posledica napačne vzgoje v družini, vzgojnoizobraževalnih ustanovah in v širši družbi. Ko ni jasnih pravil in vzgojnih sankcij za nasilneže, nasilje narašča. Vsa področja vzgoje, sankcioniranja in dobrega zgleda smo kot družba zanemarili. Še tisti, ki so deležni dobre vzgoje doma, so podvrženi slabemu zgledu v vzgojnoizobraževalnih ustanovah, na ulici in širše v družbi. Vzgojnoizobraževalni delavci so prvi, ki bi se morali upreti sistemu in učnemu programu, ki onemogoča, oziroma ne vzgaja prihodnih rodov v smeri dobre samopodobe. Tu pa smo ” trknili” v skalo, saj so po večini v vzgojnoizobraževalnih ustanovah izvajalci že bivši učenci, ki tega znanja niso bili deležni. Hierarhija nagrajevanja v šolstvu je povsem zgrešena. Je prej politična, kot zaslužena. Isto se dogaja v sodstvu. Rabimo jasna in transparentna pravila, ter učinkovite vzgojne ukrepe s hitrimi razsodbami v primeru kršenja pravil. Pravila imamo za to, da jih spoštujemo. A zgledi najbolj vlečejo. Če se pravil ne držijo najvišji predstavniki v državi, če za njih ni pravih sankcij, je nemogoče vzpostavljati red po piramidi navzdol. Pod krinko demokracije ustvarjamo anarhijo na vseh področjih. V anarhiji pa je zadovoljnih zelo malo ljudi.

Misa Derganc
Odsev tega dogodka v družbenem ogledalu je patološki. Posledica vedno bolj brezbrižnih in tekmovalnih kvazi odraslih osebkov, ki naj bi bili zgled ?! Pot v sočutno družbo ali zdravo skupnost ni in ne more biti zaukazana digitalizacija ter nabiranje točk in odrivanje drugačnih. Vemo, da vzgajamo vsi.
In to z zgledom in ne lažnim moraliziranjem.
Šolski sistem in šole same že dolgo več ne😓

Tone Vrhovnik Straka
Odlično ste povzeli. Zdaj, ko so se strasti umirile, lahko mirno pogledamo na tisti dogodek. Mene je strah, da je samo eden od mnogih, ki se že od pamtiveka, ne samo zdaj, dogajajo med mladimi ljudmi, razlika je samo v tem, da so bili zdaj zraven še drugi mladi ljudje s telefoni. To telefonsko beleženje življenja je prava razlika. Enako se morajo kolesarji na Touru umikati telefonskim snemalcem, enako ob prometnih nesrečah reševalci odganjajo telefonske snemalce. Jaz bi težavo iskal tu in ne v nasilnih mladih ljudeh.

etika#