22. junij 2025

Pred dnevi me je znanec zaprosil, da mu pripravim osnutek oporoke. Poučil sem ga, da je oporoka, ki bi jo napisal z računalnikom, veljavna le, če jo prebere pred pričami in jo priči tudi podpišeta. Ker pa je želel, da napiše oporoko lastnoročno, sem mu predlagal, da bom pripravil osnutek, on pa naj ga lastnoročno prepiše in podpiše. Priporoča se tudi zapis datuma, čeprav pravno ni nujen. V tem primeru ni potrebe, da bi oporoko podpisali tudi priči. Presenetil me je s predlogom, naj bi v oporoki zapisal, da dedičem zapušča razen svojega premoženja tudi dobro ime in da od dedičev pričakuje, da bodo ohranili dobro ime družine. Pojasnil sem mu, da tovrstni zapis v oporoki ni pravni zapis, tudi nima nobenega pravnega pomena.

Ob pripravi osnutka oporoke sem se spomnil sestavljanja oporok v mojem otroštvu v Hrvaškem Zagorju. V moji vasi je delo pisanja oporok opravljal starejši vaščan, ki je bil spoštovan v vasi kot tesar. Spomnim se njegovega imena: Nacek Kostanjšek, ker sem kot otrok bil nekajkrat poslan ponj od sosedov, da pride k bolniku in napiše oporoko.

Pisanje oporoke je bilo nekaj posebnega. Praviloma se je oporoko pisalo, ko je bil oporočitelj bolan in se je pričakovalo, da bo umrl. Če je bil oporočitelj nepismen, kar je bilo v mojem otroštvu zelo pogosto, je moral oporočitelj namesto svojega podpisa zapisati enega ali pa več križcev oziroma namočiti prst v črnilo in ga pritisniti na papir na koncu oporoke. Nam otrokom je bilo posebej zanimivo, kadar bolnik ni mogel sam niti napisati križca, in je pisec oporoke vstal, pristopil k bolniku v postelji, ki se je moral pred pričami s 3 prsti dotakniti pisala, da bi s tem pisalom pisec oporoke napravil križec. Priči sta morali podpisati izjavo, da je oporočitelj prejel zapisalo. To opravilo je bilo znano v reku: «Dal je križ,« kar je pomenilo, da oporočitelj umira.

Praviloma se je uvodoma v oporoki oporočitelj zahvalil Bogu za dolgo življenje in da je bil dober vernik. Če je oporočitelj imel družino, je praviloma bila zapisana izjava o njegovi skrbi za družino in prošnja dedičem, da skrbijo za »dober glas o družini«.

Morda je prav ta želja, ohraniti »dober glas o družini«, bila razlog pri mojem znancu, da nekaj podobnega zapiše v svoji oporoki.

Po razmisleku in prebiranju določene literature se mi je zamisel mojega znanca zdela zelo privlačna in koristna, čeprav pravno tudi brez kakršnekoli veljave, ali pa tudi ne.

Nesporno je, da se v zadnji komunikaciji med umirajočim in dediči, ki so praviloma člani njegove ožje družine, dedičem prepušča dobro in časno ime, zlasti priimek, ki ima simbolni, moralni in častni pomen, ne pa pravnega učinka v smislu materialnega premoženja.

Gre za izraz želje oporočitelja, da dediči spoštujejo njegovo osebno in družinsko zapuščino, ugled ter vrednote, ki jih je živel ali zastopal. Priimek tu simbolizira več kot le besedo – pomeni ugled rodbine, čast, dostojanstvo in morda tudi javno ali strokovno ime.

Tovrsten zapis ni pravno zavezujoč, je pa etično pomemben. Prenaša moralno obvezo, da dediči »ohranijo dobro ime«, ga ne oskrunijo z nečastnimi dejanji, in da se ga ne sramujejo. Lahko je tudi opomin, da ne delujejo v nasprotju z vrednotami prednika.

V preteklosti je bila, zlasti v plemiških in meščanskih družinah, skrb za ime družine ključnega pomena. V takih primerih je bil priimek pogosto vezan na ugled, status, včasih celo premoženje (npr. v kontekstu fideikomisa, zapis, komu naj dedič zapusti podedovano premoženje, kar je danes prepovedano). Danes zapis o dobrem imenu odraža bolj čustveno-moralno noto, ne pa pravne zavezanosti.

Čeprav zapis nima neposredne pravne moči, pa določeni avtorji menijo, da lahko vpliva na razlago volje zapustnika (če je kasneje dvoumna), igra vlogo v dednih sporih, kjer se dediči sklicujejo na celostno voljo zapustnika, zlasti pa spodbuja dediče k ohranjanju družinskega arhiva, rodovnika, časti ipd.

Danes se v razslojeni in individualizirani družbi ponovno povečuje pozornost na povezovanje članov sorodstva.

Če bi bil odvetnik ali notar, bi oporočiteljem priporočil v oporoki zapis o ohranjanju »dobrega imena«, kot je to priporočal sestavljalec oporok v vasi Stipernica v Hrvaškem Zagorju pred desetletji.

Tako bi na primer predlagal zapis na koncu oporoke:

»Svojim dedičem ne prepuščam le premoženja, temveč tudi svoje dobro in častno ime, ki naj ga ponosno nosijo kot zaklad in dokaz, da je življenje imelo smisel, saj ime živi dlje kot človek. Čast našega priimka naj ohranjajo v poštenosti, delu in spoštovanju soljudi.« Tak napotek ne bi škodil nobenemu, morda pa dediča spomni na svojega prednika, ker je znano dejstvo, da dedič praviloma pozabi na tistega, od kogar je dobil premoženje, takoj ko sestopi iz sodišča, kot mi je to večkrat povedal moj dobri prijatelj odvetnik …

#pravo, #oporoka