Neugodna telesna in srečna duhovna starost …
21. januar 2024
Ni mogoče določiti natančne stopnje telesnega, duševnega in duhovnega stanja staranja, glede na to, da so različne osebne izkušnje posameznika in da so odvisne tudi od različnih zunanjih okoliščin in prepričanj v družbenem okolju. Pri posamezniku so pomembna osebna prepričanja, kultura, verska ali duhovna praksa ter individualni razvoj. Spreminjanje telesnega stanja starosti je vidno okolju in ga posameznik čuti kot upadanje telesnih moči, poslabšanje zdravja in zmanjšanje telesne funkcionalnosti.
Bolj skrito in neznano je, tako posamezniku kot tudi okolju, človekovo duševno in duhovno staranje, da ne govorimo posebej o bistveno manj raziskanem duhovnem stanju od telesnega. Duhovno stanje posameznika je subjektivno in težko merljivo, vendar so nekateri pokazatelji, ki nakazujejo na duhovno rast in dobro počutje na duhovni ravni.
Pri srečanju s starostjo postaja posameznik vse bolj zavesten svojega notranjega sveta in se začenja bolj zanimati oziroma raziskovati svoje misli, čustva in prepričanja. V ospredju je začetek iskanja pomena in globljega razumevanje življenja. Oseba se začne posvečati lastni duhovni rasti v povezavi z razvojem notranje modrosti, empatije, sočutja in sprejemanja. Prisotna so več ali manj razmišljanja o povezovanju »z višjim« od samega sebe, vključujoč povezanost z naravo, univerzumom ali duhovnim vidikom. Vse to spremlja občutek enosti z vsemi stvarmi, ki obkrožajo posameznika, in starejši človek začenja sprejemati stvari takšne, kot so, pri čemer doživlja notranji mir, ne glede na okoliščine. Notranji mir človeku omogoča, da se obrne v svojo notranjost, ob jasnem zavedanju pomena lastne prisotnosti v sedanjem trenutku, brez pretiranega obremenjevanja s preteklostjo ali skrbmi glede prihodnosti. Krepi se občutek vrednosti pozitivnih osebnih vrednot, kot so ljubezen, sočutje, poštenost, ponižnost in hvaležnost. Stopnja prisotnosti razmišljanj o življenjskih vrednotah in sposobnosti življenja v sedanjem trenutku je bolj prisotna pri duhovno razvitejših osebah.
Duhovno razvite osebe se bolj zavedajo staranja in lažje razvijajo določene vidike zavedanja, ki vplivajo na njihovo dojemanje staranja, kot so pozitivno sprejemanje staranja kot naravnega procesa življenja, globlje razumevanje vidikov povezanosti z notranjimi globljimi plastmi lastne zavesti in sprejemanje minljivosti s prepoznavanjem, da je materialni svet prehoden. Duhovno ozaveščeni posamezniki v starosti razvijajo modrost in širši panoramski pogled na življenje ob zavedanju dragocenosti vsakega trenutka in vsake stopnje življenja.
Zavedanje sedanjega trenutka, znano tudi kot “mindfulness” ali “prisotnost,” je koncept, ki se nanaša na zavedanje in popolno pozornost na trenutne izkušnje ter se povezuje s samospoštovanjem in samosprejemanjem oziroma dojemanjem samega sebe in doživljanjem življenjskih izkušenj. Pri samospoštovanju gre za oceno oziroma vrednotenje lastnih sposobnosti in dosežkov v življenju. Pri samosprejemanju pa gre za sposobnost sprejemanja lastnih pomanjkljivosti, napak in edinstvenosti, z vključevanjem razumevanja in sprejemanja lastnih čustev, misli in dejanj.
V starosti se zavedamo, da naše telesno stanje po naravi stvari poteka v smeri slabšanja, duhovno staranje pa v smeri pozitivne okrepitve notranjega zadovoljstva (sreče) in neomejene priložnosti za veselje, ki presega starost, kot je to zapisal znani raziskovalec duhovnosti v starosti Lewis Richmond v svoji knjigi, Aging as a Spiritual Practice ( Staranje kot duhovna praksa).
Tudi o tem, govore moje pesmi…
Bravo! Dobro razmišljate in znate to stvarnost poti življenja (staranja) prenesti v besede . Znate to napisat.
Ooo, dobila odgovor, ki sem ga rabila. Hvala.
Zelo lepo, g. profesor!
… To pomeni, da lahko upravičeno govorimo o različnih vrstah staranja ali starosti, ki ne potekajo (nujno) povsem vzporedno.
Najprej gre za kronološko starost (to je dejansko število let od našega rojstva naprej).
Naslednja bi bila biološka starost (to so naše telesne oz. fizične značilnosti: zdravje, moč, gibljivost, hitrost, spretnost, vzdržljivost, telesna odpornost …).
Nadalje bi lahko govorili o naši psihološki starosti (psihične oz. duševne značilnosti posameznika: npr. kako smo prilagodljivi, ali smo pretežno optimisti ali pesimisti; kako rešujemo nove življenjske probleme in zahteve; kako samostojni smo; ali smo bolj aktivni ali pretežno pasivni; koliko samozaupanja imamo; kakšna je širina naših interesov in zanimanj; koliko sožitja z ljudmi znamo zgraditi … itd. To starost ugotavljamo predvsem iz naših odnosov do sebe in do drugih ljudi, izhaja pa tudi iz naših duševnih sposobnosti (inteligentnost, spomin, razsodnost, premišljenost, učljivost, znanje, izkušnje, ustvarjalnost … ipd.). Vsi poznamo ljudi, ki so kronološko in telesno že precej v letih, vendar so duševno gibki, vitalni, vedoželjni, ustvarjalni, mladostnega duha … ali pa obratno.
Naslednja je naša duhovna zrelost oz. »starost« (ki ste jo zelo lepo opisali v svojem prispevku).
Verjetno bi lahko govorili tudi o socialni ali sociološki starosti (ki je odvisna predvsem od pričakovanj ožjega in širšega okolja in socialnih pogojev za življenje v starosti). Če naj bi za »normalno starostno vedenje« po 75. letu veljal »gugalniški« vedenjski vzorec (tj. umik od ljudi, pasivnost, posedanje in gledanje TV, nezainteresiranost, neprilagojenost …ipd.), je večja verjetnost, da se bo starejši človek po tej starosti začel tako tudi doživljati in počutiti … V našem okolju pa velja glede »starosti« nemalo tovrstnih stereotipov in predsodkov.
… In tako naprej …
Nadvse koristno, da v svojih prispevkih izpostavljate številne probleme, s katerimi se v življenju srečuje starejši človek, in nas spodbujate k razmišljanju ter aktivnemu pristopu k procesu staranja. Prijazno pozdravljeni!
#življenje, #starost
Komentiraj