V sodobni družbi je vse bolj prisoten sindrom nevidnega človeka. To je človek v naši bližini – osamljen, tih in brez tistih, ki bi ga imeli radi. V preteklih adventnih dneh je hodil mimo nas, pa ga nismo želeli opaziti. Pričakoval je prijazen pozdrav, morda stisk roke, a smo brezbrižno šli mimo.

Želel nam je povedati, da je tudi on z nami, da je del naše skupnosti. A mi smo hiteli dalje – k znancem, k obveznostim, k sebi. Hiteli smo na srečanja, ujeti v svoj vsakdan.

Morda je bil lačen, pa nam niti na misel ni prišlo, da bi bil ob naši sitosti sploh kdo lačen. Po njegovem obrazu sodeč je bil žalosten, toda v dneh veselja se nam ni zdelo primerno, da bi bil nekdo žalosten.

Podzavestno smo se zavedali, da je to naš človek – naš brat. A zdelo se nam je, da nam ni koristen. Njegova prisotnost nas je motila. Kljub temu pa je bil on srečen že zato, ker je bil v naši bližini, četudi ga mi nismo opazili.

Vsak izmed nas se lahko spomni nevidnega človeka v svoji bližini. Vendar … vendar se pogosto odločimo, da pogledamo stran.

Morda je božični in novoletni čas priložnost, da se ustavimo. Da odpremo oči in srce. Da naredimo majhen korak – pozdrav, nasmeh, prijazno besedo. Nevidni človek ne potrebuje veliko. Potrebuje le to, da ga opazimo. In s tem znova postane viden – nam in svetu.

PS:
Na letošnji božični večer je pred mariborsko stolnico, ob vhodu, v mrazu na tleh sedel vidni človek. Za mnoge vernike, ki so prihajali k polnočnici, pa je ostal neviden. Ta utrinek posvečam njemu – in osebi, ki se je ob njem ustavila, z njim spregovorila in mu podarila nekaj denarja.