19. junij 2022

V akademskih krogih je znan neznosen stanovski pritisk konkurenčnosti, ki je zlasti prisoten na področju družboslovnih ved, pri katerih ni jasnih kriterijev, kdo je boljši oziroma sposobnejši in vreden napredovanja v razne strokovne oziroma akademske nazive. Konkurenčnost poznamo tudi na drugih področjih in je vzrok za nenehno hiperaktivnost v poklicu ter primerjanje z drugimi. Praviloma se pri tem precenjujejo lastne sposobnosti in podcenjujejo zmožnosti drugih. Poseben problem je pri akademskih naslovih, ki jih pogosto mnogi ne dosegajo, ker se ukvarjajo z različnimi posli, pri katerih uspešnost nima velikega pomena. Če so posamezniki še medijsko aktivni, jim to sicer dviguje ugled v okolju, vendar jim hkrati pogosto bolj škodi kot koristi v akademskem okolju. Medijska izpostavljenost ima vedno za posledico različne poglede na osebnost, zlasti če je napredovanje odvisno od stanovskih kolegov. Zlasti pa je za napredovanje sporno stanovsko posnemanje in vstopanje v znanstvene ali raziskovalne “vrtičke” že uveljavljenih kolegov, ki imajo VIP odnose s politiko. Najbolj sporno je napredovanje po kriterijih, ki se točkujejo ne upoštevajoč osebnih lastnosti, kot so racionalnost, kreativnost razmišljanja, samostojnost in drugih. Človek je zapleten in je bolj kompleksno bitje kot matematične operacije s številom točk. Za stanovske odnose pa so najbolj pogubne osebne razprtije, ki se na zunaj izpostavljajo kot strokovna razhajanja, v osnovi pa so v ozadju osebnostni spori.

Nisem poklican, da svetujem v teh vprašanjih, ker preprosto ne znam živeti v nenehnem pritisku okolja. Prav tako ne vem, kam gremo in kako naj živimo življenje, ki je več vredno kot poklicni ali katerikoli drugi uspehi. Ob tem pa je znano, da je težko ugotavljati meje lastnih sposobnosti in zmožnosti, še težje pa je to ugotavljati pri drugem.

#konkurenca, #meje lastnih sposobnosti, #človek