15. maj 2023

Sodobna civilizacija vse bolj ugotavlja, kako umno so veliki misleci človeštva v preteklosti razmišljali o človeku in njegovem življenju. Od njih se lahko še danes marsikaj naučimo.
Starogrški učenjak Zenon naj bi nekoč, ko je v brodolomu izgubil vse svoje premoženje, rekel, da mu je usoda omogočila svobodno pot za filozofiranje.
Tudi mi sodobniki se srečujemo z brodolomi v življenju: z izgubo svojih dragih, uničenjem vsega premoženja, neuspehom v osebnem in poklicnem življenju …, vendar tega nismo sposobni sprejeti z največjo možno mirnostjo, kot je to storil Zenon.
Zenon je zasnoval šolo stoicizma, ki nam ima tudi danes kaj povedati, da bi lahko bili srečnejši in bi tudi osrečevali druge.
Glede na ostale njegove nauke nam med drugim manjka sposobnost osredotočanja na to, kar je v naši moči. Mi se ob težavah razburjamo zaradi stvari, ki so izven našega nadzora, namesto da bi svojo energijo usmerili na področja življenja, na katera lahko vplivamo. Na primer, jezimo se, ker drugi slabo mislijo o nas, čeprav vemo, da drugega ne moremo prisiliti, da spremeni svoje mnenje. Še vedno pa lahko poskrbimo, da smo prijazni do njega, ne da bi zato bili slabe volje.
Nismo se izurili, da bi vnaprej predvidevali težave in stiske, s katerimi se srečujemo in se bomo z njimi tudi vedno srečevali. Ne gre za to, da samodejno pričakujemo najslabše, temveč gre bolj za to, da razmislimo o najslabšem možnem scenariju, da ne bomo presenečeni, če se to zgodi.
Predvidevanje stisk, ki nas spremljajo, in se bomo z njimi srečevali, nas dela srečnejše in pripravljene, da ko se bomo srečali z njimi, se ne bo uresničila najslabša možna varianta.
Na svoje življenje ne smemo gledate s temnimi ali rožnatimi očali. Izredno močan način, da svojo zavest odpremo optimističnemu pogledu na svet in se odločno postavimo v obrambni položaj, nam omogočajo sodobne možnosti znanosti o človekovem telesnem, duševnem in duhovnem življenju.
Sodobni človek, za zdaj še v mirnem sobivanju s sodobno tehnologijo, doživlja pomanjkanje občutka pripadnosti, ki je osnovna človeška potreba – skoraj tako pomembna kot potreba po hrani ali tekočini. Skupna sreča je dvojna sreča in če jo želimo še povečati, moramo imeti nekoga, s katerim jo lahko delimo. Znano je, da so ljudje, ki se počutijo posebej srečne, v izpolnjujočih odnosih s prijatelji, z družino in s pomembnimi drugimi.
Ob vsem tem pa za dobro počutje potrebujemo tudi dnevne spodbude, kot so: majhne človeške pozornosti, topel objem drage nam osebe, prijazen pozdrav soseda oziroma sodelavca, prijetno izmenjavo besed s prodajalko v trgovini, bežen nasmeh neznanega pešca na sprehodu, spodbudno, ne pa zastraševalno besedo politika s TV ekrana ipd., s čimer pa tako mi sami do drugih kot drugi do nas skoparimo/jo z neverjetno neznosno lahkotnostjo, čeprav so to dragocena darila, ki jih ni treba kupovati z denarjem.

etika#