Ni pomembno, kdo bo »zmagal«temveč pogovor o bolečini človeka in njegovi končnosti
Hrup pred referendumom
V teh dneh, ko se približuje referendum o medicinski pomoči pri končanju življenja, svet okoli mene glasno kriči, jaz pa bi se o tej temi lahko pogovarjal le šepetaje. Po televiziji, spletu, v javnosti — glasovi drug proti drugemu kričijo, kot da gre za tekmo. In ko to poslušam, me nekaj zaboli. Ker smo pozabili, o čem sploh govorimo.
To niso navadne politične teme. To so trenutki, ki človeka zadenejo globoko: trenutki, ko gledaš bolečino nekoga, ki ga imaš rad, in se sprašuješ, kako mu stojiš ob strani. Trenutki, ko se zavedaš, da je življenje dar, ne lastnina, in da odločitve na meji življenja niso preproste.
Notranji razkol
Ko razmišljam o bolečini in končnosti, se v meni zgodi notranji razkol. Razum mi govori, da bi bilo skoraj kruto gledati nekoga, ki trpi, in da bi bila usmiljena odločitev morda osvoboditev njegovega trpljenja.
A tu je tudi drugačen glas — tiha zavest, ki me zadrži. Spomni me, da življenje ni moj projekt. Da sem tudi sam prejel življenje kot dar. In če je meni bilo življenje podarjeno, kdo sem jaz, da bi odločal o nečem, kar presega moj razum in Božje oči?
Tišina in bližina
Včasih se vprašam, ali je ta dilema sploh rešljiva. Odgovor srca ni logičen, ni hladno razumen. Edino, kar lahko naredim, je ostati blizu, poslušati, ne hiteti v prehitra »rešitvena« dejanja. Stojati ob osebi, ki trpi, tako da čuti, da ni sama — včasih je to največ, kar človek lahko naredi za drugega.
Hrup pred referendumom me stisne pri srcu. Ljudje govorijo, kot da gre za politično strategijo, ne za sočloveka. Jaz pa vem, da tu ni prostora za zmagovalce. To je prostor, kjer se človek sklanja. Kjer se sprašuje: kako naj drugemu stojim ob strani? Kako naj ohranim dostojanstvo? Kako sprejmem odločitev, ki je ne bom mogel nikoli več popravljati?
Sporočilo
Razum mi govori o sočutju, srce pa o spoštovanju življenja kot daru. Kdo sem jaz, da bi odločal o tem, kar je večje od mene? Morda si želim le, da bi ljudje, preden kričijo svoje mnenje, vsaj za trenutek utihnili. Da vdihnejo. Da pomislijo na obraz nekoga, ki ga imajo radi, in kako bi govorili, če bi ta oseba ležala pred njimi.
Morda bi takrat vsi govorili tiše, previdneje, bolj človeško. In mogoče je ravno tišina tista, ki si jo ta tema najbolj zasluži.
Zame osebno je najbolj problematično to, da bodo ljudje pri nudenju pomoči pri končanju življenja – ali pa tudi drugi zgolj iz radovednosti – opazovali umirajočega kot nekaj vsakdanjega, kot rutinsko opravilo.Strah me je, da bi se izgubil občutek sočutja in zavedanje teže takšne odločitve.
Izjava Inštituta za kanonskopravne vede
pri Katedri za cerkveno pravo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani
Človekovo življenje je nedotakljivo
Praustava, ki je pomenila pravno osnovo za sprejetje zakonodaj v zgodovini in ustav v modernih državah, je dekalog ali deset božjih zapovedi. Ta se odslikava tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki jo je sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov na tretjem zasedanju v Parizu, 10. decembra 1948 (SDČP).
V svojem 3. členu je SDČP jasna: »Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti«, njen 30. člen pa to dodatno podkrepi, ko pravi, da ničesar v tej deklaraciji ni mogoče razlagati v smislu, da katerikoli državi, skupini ali posamezniku daje pravico, da izvaja katerokoli dejavnost ali stori katerokoli dejanje, usmerjeno k uničenju katerekoli od tukaj določenih pravic in svoboščin, torej tudi k uničenju pravice do življenja.
Evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v svojem prvem delu govori o pravici do življenja, da je človekovo življenje nedotakljivo pa zagotavlja tudi 17. člen slovenske ustave.
Vse zapisano je v nasprotju z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki uzakonja smrt (drugi odstavek 1. čl.) in se bo o njem odločalo v Sloveniji 23. 11. 2025 na referendumu. ZPPKŽ uzakonja smrt na način, da sta zanjo soodgovorna zdravnik in diplomirana medicinska sestra (20. čl. ZPPKŽ).
Na podlagi predstavljenih dejstev Inštitut za kanonskopravne vede ugotavlja, da je ZPPKŽ v bistvenem neskladju z veljavnimi mednarodnimi in ustavnimi pravnimi standardi varstva človekovega življenja.
Pravica do življenja je v mednarodnem pravu določena kot temeljna in neodtujljiva pravica, ki uživa najvišjo stopnjo pravne zaščite. Interpretativna določba 30. člena SDČP izrecno prepoveduje vsakršno ravnanje države ali posameznika, ki bi vodilo k uničenju katerekoli temeljne pravice, zlasti pravice do življenja, kar pomeni, da pravnega akta, ki bi omogočal ali uzakonjal namerno povzročitev smrti, ni mogoče razlagati kot skladnega z načeli Deklaracije.
Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 2. členu določa dolžnost države, da varuje življenje in ne sme zakonodajno vzpostaviti režima, v katerem je namerno povzročanje smrti povzdignjeno v pravno dopustno zdravstveno storitev. Tudi ustava Republike Slovenije v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da ga država ne sme pravno relativizirati ali subjektivizirati.
ZPPKŽ v svojem temeljnem normativnem okvirju uvaja institucionaliziran mehanizem namerne prekinitve življenja, za katero sta soodgovorna zdravnik in diplomirana medicinska sestra. S tem zakonodajalec objektivno vzpostavlja pravni okvir, v katerem je usmrtitveno dejanje pravno dopustno, kar ni združljivo z dolžnostjo države, da vzpostavlja pravni red, ki življenje varuje, ne pa da omogoča posege, ki ga končujejo.
Uzakonitev aktivne pomoči pri končanju življenja pomeni prelom s temeljnim načelom medicinske etike »primum non nocere«, kot tudi z dolgoletno pravno tradicijo, v kateri je zdravnikova vloga zavezana k zdravljenju, ohranjanju življenja in lajšanju trpljenja, nikakor pa ne k izvedbi dejanja, ki neposredno povzroči pacientovo smrt.
Inštitut za kanonskopravne vede pri Katedri za cerkveno pravo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani razume ZPPKŽ kot pravno, etično in ustavnopravno nesprejemljiv, saj vzpostavlja normativni okvir, ki ni skladen z obveznostjo države, da življenje varuje, temveč omogoča njegovo namerno in pravno urejeno prekinitev. Takšna ureditev pomeni odmik od temeljnih civilizacijskih načel, ki izhajajo iz Dekaloga, evropske pravne tradicije in mednarodnega varstva človekovih pravic.
Doc. dr. Sebastijan Valentan,
predstojnik Inštituta za kanonskopravne vede
izr. prof. dr. Stanislav Slatinek, član
(Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani)
doc. dr. Andrej Saje, član
(Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani)
prof. dr. Ivan Milotić, član
(Pravna fakulteta Univerze v Zagrebu)
izr. prof. dr. Ilija Marković, član
(Katoliška bogoslovna fakulteta Univerze v Sarajevu)
doc. dr. Peter Faulk, član
(Pravna fakulteta Papeške univerze v Mexico City)
Komentiraj