Zdaj je pol petih zjutraj, 3. julija 2026. Pravkar sem končal ogled tekme med Hrvaško in Portugalsko v Torontu za osmino finala svetovnega prvenstva v nogometu.

Ne pišem zaradi rezultata. Hrvaška je izgubila in končala nastop na prvenstvu, Portugalska je zmagala in napredovala – to je šport. Ponosen sem na hrvaško enajsterico. Igrali so odlično, sodnik je sodil korektno. Toda prvič po nogometni tekmi zapisujem občutek, ki me ne zapusti.

Nogomet sem imel vedno rad tudi zato, ker so ga igrali ljudje in ker so o njem odločali ljudje. Tudi sam sem ga rad igral. Sodnik se je lahko zmotil. Lahko sem se jezil nanj, se z njim ne strinjal ali ga imel za krivičnega. Toda njegova odločitev je bila človeška. Bila je del igre.

Danes pa sem imel občutek, da so o ključnih trenutkih odločali zasloni, črte in algoritmi. Enajstmetrovka po pregledu posnetka. Razveljavljen gol zaradi nekaj centimetrov prepovedanega položaja. Pravilno? Morda. Toda nekaj se je izgubilo.

Izgubilo se je spontano veselje ob golu in tudi tista pristna žalost ob porazu. Ob vsakem odločilnem trenutku smo čakali, kaj bo rekla tehnologija. Kot da ne zaupamo več svojim očem, svojim čustvom in ljudem na igrišču. Čustveni tok igre se prekine. Nihče ne ve več, ali naj se veseli ali naj še počaka.

Ob tem sem pomislil na nekaj širšega. Ali ni to podoba sveta, ki prihaja? Sveta, v katerem bo vedno več odločitev prepuščenih tehnologiji. Morda bodo natančnejše. Toda ali bodo tudi bolj človeške?

Mislim, da me ne skrbi samo nogomet. Skrbi me vprašanje, kaj se zgodi z našo družbo, če vedno več odločitev sprejema tehnika. Če algoritmi določajo, kdo dobi posojilo, kdo službo, kdo je odgovoren za prometno nesrečo ali kdo je upravičen do določene storitve – komu se potem človek sploh obrne? Na koga je lahko jezen? Kdo nosi moralno odgovornost?

Tehnologija lahko izboljša natančnost, ne more pa nadomestiti človeškega občutka za pravičnost, sočutje in odgovornost. Človek se lahko zmoti, vendar lahko tudi prizna napako, se opraviči in razume okoliščine. Tehnologija tega sama od sebe ne zmore.

Seveda je res tudi, da so bile številne sodniške napake v preteklosti krivične. Zaradi ene napačne odločitve so ekipe izgubljale prvenstva. Zato je razumljivo, da si želimo več pravičnosti. Morda pravo vprašanje ni, ali naj tehnologija pomaga, temveč koliko prostora ji smemo prepustiti.

Nepredvidljivost ni zgolj napaka – je bistvo vsake igre in tudi del življenja. Popolnoma predvidljiv svet bi bil morda učinkovitejši, vendar tudi manj človeški. Nogomet je bil dolgo tako priljubljen prav zato, ker je ostal igra ljudi z vsemi njihovimi vrlinami in slabostmi.

Današnja tekma me ni pretresla zaradi rezultata, ampak zaradi občutka, da človeka vse bolj nadomešča tehnika. Ko je sodnik zmotljiv človek, se lahko z njim ne strinjamo, se nanj jezimo ali mu odpustimo. Ko pa odloča tehnologija, se zdi, da ni nikogar več, s komer bi bili v dialogu.

Dobimo več natančnosti, vendar izgubimo del človeške zgodbe.

Bojim se, da se to ne dogaja samo v nogometu. Morda postaja podoba prihodnje družbe, v kateri bodo o vedno pomembnejših stvareh odločali sistemi in algoritmi. Vprašanje ni le, koliko bomo s tem pridobili, ampak tudi, kaj bomo izgubili. Morda nekaj zelo dragocenega – občutek, da svet ustvarjajo ljudje in da zanj tudi odgovarjajo.