Pogled skozi okno na zasneženo Pohorje, ki je danes prvič letos povsem belo, me spet vrne v čase, ko je bilo naše naselje na Studenci tiho, odmaknjeno in skoraj vaško. Čudovito jutro je. Bela svetloba se nežno zliva po pobočjih Pohorja, in ko jo opazujem, se mi v prsih prebudi stari, dobro znani občutek: dom.
Ne dom v betonu, temveč dom v miru.

Vsak tak pogled v meni prebudi tudi spomine na leta, ko se je vse začelo. Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor, podjetju s tremi tisoči delavcev in velikimi ambicijami, sem imel pred več kot šestdesetimi leti izjemno srečo in čast, da sem lahko predlagal Delabskemu svetu Metalne ustanovitev Stanovanjske zadruge Metalne. Z njo smo ustvarili temelje za prvo pravo delavsko sosesko na Studencih. Občina nam je takrat prodala majhne parcele, dostopne za navadne delavce, Metalna pa je pomagala z materiali in znanjem.

A glavno smo prispevali mi – ljudje.
Naše roke, naš znoj, naše popoldneve in sobote.
Spominjam se, kako sem z delavcem iz Bosne kopal jamo – dva meseca popoldan za popoldnevom. Takšne zgodbe danes mladim zvenijo neverjetne, a takrat so bile preprosto … življenje. Ko sedaj pogledam na vrstno hiško, v kateri še vedno živim, vidim več kot zidove. Vidim mladost, vidim voljo, vidim prijateljstva. Vidim človeka, ki sem bil.

A skozi leta sem spoznal tudi drugo plat gradnje doma: boj za ohranitev tega, kar smo ustvarili.

Najprej je naš mir načela obvoznica. Hrup, ki je prišel z njo, nas je prebudil iz nekdanje tišine. A pravi boj je prišel kasneje, ko so trgovine – tako blizu, praktično čez noč – začele rasti ob naši soseski. Z Lidlom (Liedlom) smo imeli dolgo in naporno zgodovino. Stroji so ropotali pozno v noč, tovornjaki so se ustavljali ob najbolj neprimernih urah, hrup in luči so rezali v naš nočni mir. In vsakič smo se morali znova boriti – ne zato, ker bi bili proti razvoju, temveč zato, ker smo želeli ostati ljudje in živeti kot ljudje.

Spomnim se številnih sestankov, dopisov, prijav, pozivov. Mnogokrat sem stal na čelu teh prizadevanj. Ne zato, da bi se dokazoval, ampak ker je nekdo moral. Ko noč postane svetla kot dan zaradi reflektorjev, ko tovornjaki tulijo ob polnoči, takrat te nihče ne brani – razen ti sam in tvoji sosedi. In mi smo se borili.
Za mir.
Za spanec.
Za dostojanstvo skupnosti.

Enako smo se borili za komunalno infrastrukturo. Ceste so bile dolgo neusklajene, kanalizacija neurejena, ceste neuravnane, pločniki polovični ali nikakršni. Šele po letih dopisovanja, posredovanja in pritiska so se projekti začeli premikati. Šele ko so trgovine potrebovale dostop, se je marsikaj začelo urejati. Žalostno, a resnično. A kljub temu nismo popustili – in veliko smo dosegli.

A največji boj je bil nekaj drugega.
Boj, ki ga mnogi sploh ne poznajo.

Na našem območju so bile nekoč načrtovane stavbe do petnajstih nadstropij. Nebotičniki, ki bi popolnoma prekrili nebo in izbrisali vsak pogled na Pohorje. Soseska, ustvarjena za ljudi, bi postala utesnjena betonska senca, brez zraka, brez svetlobe. Zbirali smo podpise, ker smo želeli ohraniti pogled na Pogorje. Uspeli smo.

Takrat sem prvič začutil, kako hitro lahko mesto pogoltne človeka, če se ne postaviš pokonci. S skupnostjo smo se borili – in zmagali. Preprečili smo megalomanske posege, ki bi iz našega dela mesta naredili mravljišče. Pustili smo prostor zraku, svetlobi, prostoru za življenje. Ohranili smo značaj Studencev, ki ga poznamo danes.

In prav zato je današnji jutranji pogled na zasneženo Pohorje nekaj posebnega.
Ne jemljem ga kot samoumevnega.
Zame je darilo. Zaslužen privilegij.

Pogled, za katerega smo se borili.
Pogled, ki nas spomni, da smo doma, ne le nastanjeni.
Pogled, ki umiri srce, četudi okoli nas divja mestna džungla asfalta.

Hišo sem gradil z rokami in sorodniki vkjučujoč tudi mojo takrat 60 letno mater in dekle- sedanjo ženo.

Sosesko smo gradili skupaj.
Mir pa smo morali braniti znova in znova.

In vendar – ko danes pogledam skozi okno in zagledam belo, nežno in veličastno Pohorje – vem, da je bilo vredno.Vsak boj.Vsak dopis.Vsaka budna noč.Vsaka lopata zemlje.

Narava še vedno živi z nami.
In dokler jo vidim skozi svoje okno, vem, da sem doma.