12. april 2025

Nekoč sem mislil, da človek z leti premaga svoj ego. Da ga umiri, ukroti, morda celo preseže. A zdaj, ko sem že dolgo na tej poti, ugotavljam, da je ego kot senca, ki te povsod spramlja. Tudi ko misliš, da si jo pustil za sabo, jo zagledaš znova – ob drugačni svetlobi.

V pogovori z vnuki in s študenti včasih zaznam, kako se v meni prebudi želja, da bi bil viden, slišan, potrjen. Da bi drugi prepoznali modrost mojih let, težo mojih izkušenj, globino mojih premislekov. In takrat začutim ego – kot tihi šepet, ki mi pravi: »Povej več. Pokaži, kdo si.« Kakšna zabloda!

A ravno takrat, ko mu pustim, da spregovori, nekaj dragocenega izgine iz pogovora. Nekaj med nami se stisne, otrdi. Zavedam se, da sem bil s telesom navzoč, z duhom pa že v predstavi o sebi. Ego razblini stik.

Najbolj globoke trenutke sem doživel, ko sem zmogel preprosto biti. Ko sem poslušal otroka, ki me je vprašal: »Dedi, a ti tudi kdaj jokaš, ko si sam?« In nisem skušal biti pogumen, močan, modri starec. Samo pokimal sem in rekel: »Včasih, ja.«

In bila sva skupaj – brez strahu, brez razlage, brez ega.

Ego je del nas, vem. Seveda ga ni treba sovražiti. A če mu dovolimo, da vodi, izgubimo tisto najdragocenejše – resnični stik z drugim. In pristni stik z drugim je edino, kar ostane, ko se besede umaknejo.

Ego hoče imeti prav, ne pa razumeti. Ego meri, primerja, se boji ponižanja in išče potrditev. V odnosih, kjer naj bi bila prisotna ranljivost, zaupanje in odprtost, ego deluje kot zid. Ne kot zaščita, ampak kot ločnica.

Ko govorimo z nekom, ki nas res posluša, brez sodbe, brez potrebe, da izpade pametnejši – začutimo olajšanje. Ker ego ni tam, da bi tekmoval. In ko sami stopimo iz ega, takrat se začne resničen stik.

Ampak ego je zvit. Pokaže se tudi pod krinko “ponižnosti” – kot tiha potreba, da nas imajo radi, da nas vidijo kot dobre, modre, žrtve celo. Tudi to je ego. Samo bolj rafiniran.

Odnos med ljudmi je najbolj pristen, ko se srečata dve bitji, ne dva ega.

Vsak, ki se iskreno zazre vase, ve, kako težko je preseči ego. Ni nekaj, kar enkrat premagaš in potem si “svoboden” – ego se vedno znova vrača, v novih oblikah, bolj prefinjenih. Včasih kot obramba, včasih kot potreba, da nas razumejo. Celo v tišini zna ego šepetati: “Glej, kako si zdaj duhoven.”

Moja nemoč pred njim ni poraz, ampak uvid. In to je največ, kar lahko resnično storimo – da ga prepoznamo, da ga vidimo v sebi, ne da bi ga obsodili. Da vemo, da je tam… ampak da mu ne dovolimo, da vodi.

Tišina, ko poslušaš drugega, pa čeprav ti notranji jaz kriči, da bi nekaj povedal – je trenutek, ko si ego ne more izboriti glavne vloge.

Opazil sem, da se v prisotnosti otrok – posebej vnukov – ego umakne hitreje kot drugje. Morda zato, ker nas otroci ne gledajo skozi filtre tekmovanja, moči, uspeha. Otroci gledajo v srce. In čeprav to boli, nas hkrati osvobaja.

—

P. s.

Besedilo izraža moje osebne razmisleke. Pri oblikovanju in slogovnem brušenju sem uporabil umetno inteligenco kot sodobno orodje za pomoč pri izražanju misli.

#ego