O politični odgovornosti in kulturi priznanja napak
V času predvolilnih kampanj politične stranke praviloma izpostavljajo lastne dosežke ter opozarjajo na pomanjkljivosti svojih političnih nasprotnikov. Takšno ravnanje je do neke mere razumljivo in sestavni del demokratičnega soočanja. Kljub temu pa bi kot volivec želel v javnem prostoru zaznati tudi več politične zrelosti, samorefleksije in iskrenosti.
Menim, da bi bilo za demokratično kulturo in za krepitev zaupanja javnosti dragoceno, če bi bila katera izmed političnih strank pripravljena jasno in nedvoumno priznati, kje je v preteklosti ravnala napačno, izraziti obžalovanje ter predstaviti verodostojen načrt, kako bo takšne napake v prihodnje odpravila oziroma se jim izognila. Priznanje napake namreč ni znamenje šibkosti, temveč izraz odgovornosti in resnosti.
Ob tem pa se odpira še drugo, nič manj pomembno vprašanje politične kulture. Če stranka javno in pošteno prizna svojo napako, tega druge stranke ne bi smele samodejno izrabiti zgolj kot sredstvo za dnevno-politični napad. Kadar vsako priznanje postane predmet takojšnjega obračunavanja, se utrjuje kultura zanikanja, v kateri je odkrito priznanje politične odgovornosti prej kaznovano kakor cenjeno. Posledice takšne prakse pa na koncu nosijo predvsem volivci.
Kot bodoči volivec bi več zaupanja namenil tisti politični stranki, ki bi znala javno izreči: »V tem delu smo ravnali napačno. To obžalujemo. Iz izkušnje smo se nekaj naučili in prevzemamo odgovornost, da ravnamo bolje.« Takšna drža bi po mojem prepričanju pomenila pomemben prispevek k višji ravni politične kulture v Sloveniji.
Ne glede na to, ali so politične stranke delovale v vlogi oblasti ali opozicije, so številne s svojimi ravnanji prispevale tudi k odločitvam, ki so imele škodljive posledice za družbo. Bralci naj sami presodijo, katere napake so bile storjene in kdo je danes pripravljen zanje prevzeti odgovornost.
Morda je napočil čas, da od politike ne pričakujemo zgolj medsebojnega obtoževanja, temveč tudi sposobnost samokritične presoje in spoštovanje tistih, ki zmorejo priznati lastne napake. Moje stališče v tem predvolilnem času je preprosto: od političnih strank ne želim poslušati samo, kaj so naredile dobrega in zakaj so za vse krivi drugi.
Hkrati pa menim, da bi morali tudi politični tekmeci pokazati nekaj mere: če nekdo napako pošteno prizna, tega ne bi smeli vedno takoj izkoristiti samo za napad. Če je vsako priznanje kaznovano, potem se vsi raje delajo, da napak ni bilo.
Zato bolj kot popolnost cenim iskrenost, samokritiko in pripravljenost, da se stvari popravijo.
Komentiraj