1. februar 2024

Te dni na visokošolskih inštitucijah rektorji in dekani podeljujejo študentom nagrade in priznanja za različne uspehe, kot so: najvišje ocene, dobro izvedeni projekti, inovacije, uspehi v športu, na kulturnem področju, v umetnosti in podobno. Mediji poročajo o imenih nagrajenih, na družbenem omrežju se javno objavljajo čestitke, fotografije s podelitev nagrad in priznanj in podobno. Tovrstne nagrade in priznanja imajo pomembno vlogo pri motivaciji nagrajenih in izbiri za finančno ali drugo pomoč pri študiju na višjih stopnjah. To je vsekakor pozitivno in tudi osebno čestitam vsem tistim, ki jih poznam ali srečam. Gre za pojav, ki ima pozitivne učinke za tiste, ki so nagrajeni, vendar pa je takšno podeljevanje priznanj najboljšim v razmerju do tisoče drugih študentov lahko tudi vprašljivo, ker lahko pri mnogih povzroči nevaren in destruktiven občutek lastne inferiornosti.

Da ne bo nesporazuma. Ne razmišljam o zavisti tistih, ki niso bili nagrajeni, temveč o občutku manjvrednosti tistih, ki se ne čutijo enakovredne oziroma enako sposobne.

Doživljanje znižane samopodobe zaradi občutka neenake vrednosti lahko nastane, ko se posameznik primerja z drugimi in dojema, da ni enako vreden ali pomemben. Ta občutek nekompetentnosti se osredotoča na notranje občutke manjvrednosti v primerjavi z drugimi.

Sodobna družba je bolno obsedena z uspehi in željo biti boljši od drugih, kar nam predstavlja bistveno večjo vrednost od osebnih človeku nujno potrebnih pozitivnih občutkov samospoštovanja. Če niso storilnostno uspešni in boljši od drugih, se v mladih ljudeh podzavestno počasi in vztrajno oblikuje občutek manjvrednosti oziroma neenakosti, izključenosti, manjše pomembnosti in zlasti nezaupanja v samega sebe.

Mnogi odrasli ljudje niso sposobni ločiti svoje osebne vrednosti od tistega, kar delajo oziroma ustvarjajo. Mladi pa so še veliko bolj občutljivi, negotovi in nezmožni ločevanja vrednosti študijske storilnosti od lastne vrednosti svoje osebnosti.

V sodobnem svetu, in morda še posebej v naši družbi, ki se šele gradi na ideji uspešne družbe, se vrednost človeka meri po tem, koliko je uspešen in koliko je zmožen ustvarjati s svojim umskim ali fizičnim delom. Danes spoznavamo človeka zlasti preko njegovega dela, poklica, pogosto pa nimamo najmanjše predstave o tem, kdo je ta osebek. Poznamo ga kot delavca, študenta, izobraženca, kmeta, politika in podobno. To povezovanje in enačenje »človekovega izdelka« in človeka samega je zgrešeno in nevarno, ker se poveličuje posameznikov »izdelek« bistveno bolj kot človek – ustvarjalec izdelka. Strokovnjaki zatrjujejo, da smo danes ujeti v t. i. skrajšani potek razmišljanja, ki opredeljuje bistvo stvari po njihovih na zunaj opaznih pojavnih značilnostih (akcidentalije) namesto podaljšanega razmišljanja, s katerim želimo spoznati bistvo stvari.

(Z ločevanjem bistva od akcidentalij sta se ukvarjala Aristotel, ki bistvo opredeljuje kot “οὐσία” /ousia/, in akcidentalije “συμβεβηκός” /sumbebekos/, in Akvinski, ki bistvo opredeljuje kot »esse« in akcidentalije ”accidentia«.)

Izraz “sram” običajno označuje negativno čustvo, ki se pojavi ob občutku nečesa, kar se dojema kot neprijetno ali nesprejemljivo v družbi ali osebno. Občutek sramu je na splošno pri ljudeh, zlasti mlajših, povezan s tem, kaj drugi ljudje mislijo o nas, in to prenašamo na samega sebe. Pri tem gre za občutek, ki je povezan s človeško temeljno potrebo po povezanosti z drugimi oziroma pripadnosti drugim in z negativnim vrednotenjem samega sebe, da nismo vredni pripadati drugim v naši skupnosti ali pa da odstopamo po določenem ravnanju od pričakovanj v okolju.

Občutek nezaupanja vase zmanjšuje našo vrednost v lastnih očeh in povečuje strah pred kritiko, vodi v umik, pasivnost in izgubo motivacije, da bi sploh kaj začeli. Posameznikove misli so v tem primeru usmerjene v preteklo življenje ter v opazovanje drugih z določene distance. Občutek lastne vrednosti, kako sebe sprejemamo kot človeka, je močno povezan s čustvom sramu. Sram je, poleg strahu, vladar sveta zlasti v naši družbi, kjer že otroku, da ne govorimo posebej o odraslem, ko nečesa ne zna, ne tako izjemoma govorimo, »naj ga bo sram, da tega ne zna«. V naši družbi se ceni samo tiste, ki znajo, ali pa se predpostavlja, da znajo. Tudi odrasli pogosto živijo z nezavednim občutkom sramu, da niso vredni, če nečesa ne znajo.

Še enkrat ponavljam; niso problem nagrade in priznanja, temveč nam primanjkuje zagotavljanje in ustvarjanje socialne klime, v kateri se vsi študentje počutijo cenjene in motivirane za vključevanje v različne vidike študentske izkušnje ob jasni in odprti podpori za osebni razvoj, z mentorstvom in svetovanjem študentom za osebni in karierni razvoj. Študentom bi bilo treba omogočiti, da sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo izobraževalno izkušnjo z izvajanjem raznih forumov, kjer bi lahko izrazili svoja mnenja in predloge.

Ceniti je treba trud in dosežke študentov s podelitvijo nagrad, pohval in priznanj na podlagi transparentnih postopkov, v katerih sodeluje širok krog študentov. Zagotoviti dostop do svetovalnih storitev in drugih oblik psihološke podpore ter ustvarjati ozračje, v katerem se študentje počutijo svobodne izraziti svoja čustva in se po potrebi obrniti po pomoč. Razvijati bi bilo treba programe za odkrivanje in razvijanje posebnih talentov med študenti ter ponuditi dodatne možnosti za raziskovanje področij, ki študente strastno zanimajo.

Pomembno je razumeti, da se proces ustvarjanja pozitivnega okolja za vse študente ne konča enkrat za vselej in zahteva nenehno prilagajanje in izboljševanje. S sodelovanjem študentov, pridobivanjem povratnih informacij in odprtim dialogom se lahko ustvari okolje, kjer se vsak posameznik počuti cenjenega in motiviranega za svoj osebni razvoj.

Če je naša pedagoška praksa desetletja pretirano poudarjala kolektivizem in interese skupnosti na račun posameznika, je sodobna vzgojno-izobraževalna praksa (od vrtcev naprej) zašla v drugo skrajnost pretiranega individualizma, tekmovalnosti in storilnostne naravnanosti. Vsi, ki ne sodijo v kategorije hitrejših, višjih, močnejših, sposobnejših in (žal) tudi agresivnejših, vlečejo krajše niti in so lahko krivično prepoznani kot manj »kompetentni« … Znano je, da sodobna družba potrebuje timske delavce, sposobne konstruktivnega sodelovanja, kompromisov, komunikacijskih veščin, uravnavanja konfliktov, zavzemanja za skupne rezultate. Raziskave kažejo, da je za uspešnost na delovnem mestu pomembnejša socialna in emocionalna inteligentnost (SQ in EQ) od absolutne umske inteligentnosti (IQ).

Strokovnjaki priporočajo, da bi naj nagrade in priznanja bili namenjeni tudi povezovanju študentov v določene skupine generacije fakultete in podobno bi se s tovrstnimi nagradami spodbujalo timsko prizadevanje biti boljši od drugih skupin. Morda bi bilo smiselno razmišljati o izbiri najboljše fakultete ali študentov določenega programa, s katerim bi se ustvarjalo medsebojno tekmovanje fakultet, kar bi spodbujalo dvig kolektivne zavesti ob skupnem sodelovanju in tekmovanju z drugimi. Razumljivo je, da bi bile za takšno nagrado potrebne dobre in obsežne priprave za izbor vsakoletne najboljše fakultete …

Mitja Vezovnik

Tu ni absolutne pameti. Ljudje smo si različni in nekateri nismo hlepeli po priznanjih. Če pogledam sebe, povprečna ocena 6,2 na faksu mi je povsem zadoščala. Ampak kasneje v 30 letni odvetniški praksi in sedaj skoraj petletni praksi notarskega pomočnika, nisem nikoli pristajal na neka povprečja. Tu sem od sebe zahteval več, največje priznanje pa so stranke, ki so mi sledile tudi v novem poklicu. Priznam malo nečimrnosti, ampak mi je tudi v zadovoljstvo.

Metka Penko Natlačen

Cenjeni profesor Ivanjko, spet nekaj odličnega izpod Vašega peresa. Vedno pravim, da za mlade naredimo premalo. Tole zapisano pa vsebuje še psihološki vidik osebne vrednosti mlede osebe v sedanji družbeni situaciji. Torej je to redek profesor, ki mu za študente dolgoročno ni vseeno. Odlično in pohvalno!

#etika