Ko človek vstopa v starost, se spomini pogosto vračajo ne v podrobnosti, temveč v globine. In ob petdesetletnici ustanovitve Univerze v Mariboru katere začetkom sem bil priča – in soudeleženec – ne štejem več let, temveč pomen.

Takrat – mlad, zagnan, pogosto tudi prestrašen pred odgovornostjo – sem skupaj s somišljeniki podpisal Samoupravni sporazum o združitvi v Univerzo v Mariboru kot pravni ustanovitveni akt, ki ni bil zgolj pravni dokument, ampak obljuba. Obljuba prihodnjim generacijam, da si zaslužijo možnost učenja, razvoja, rasti… tukaj, v Mariboru, visoko industrijsko razvitem mestu na vzhodu države, kjer znanje dolgo ni imelo domovanja, je pa zato v njem živelo, sposobno in znanja željno delavstvo iz celotne takratne države. Drugi Manchester, kot so ga pogosto imenovali industrijski vizionarji.

Ko danes, 12. junija 2025, gledam to staro fotografijo, posneto na današnji dan pred 50-imi leti, se mi pred očmi odvije ne le trenutek zgodovinskega pomena – podpis temeljnega akta o ustanovitvi Univerze v Mariboru – Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru – temveč predvsem dragocen spomin na ljudi, ki so ta dogodek soustvarili. To je temeljni pravni akt o ustanovitvi Univerze v Mariboru, pripravljen za obravnavo na takratni Skupščini SRS za pridobitev potrdila v skladu z zakonom. S tem dnem so bila končana vsa pripravljanja dejanja za pridobitev pravnoveljavnega akta ustanovitev univerze, kar je se zgodilo 2. julija 1975 z sprejetjem Odloka o potrditvi omenjenega samoupravnega sporazuma. Spomnim se , da smo želeli s to fotografijo zabeležiti dolgo pričakovan dogodek, ki je brez dvoma najbolj pomemben dogodek za bodoči razvoj Maribora in izreden zgodovinski dogodek za slovenski narod.

Ob letošnji pomembni 50. obletnici, ko se oziramo na prehojeno pot z občutkom tihega ponosa in hvaležnosti vsem, ki so soustvarjali zgodbo Univerze v Mariboru, ne moremo mimo oseb na tej fotografiji. Na fotografiji so podpisniki, ustanovitelji Univerze v Mariboru;

V resnici pa nas je bilo veliko več; vsak izmed nas je predstavljal še desetine neimenovanih, ki so z idejami, delom, vztrajnostjo ali tiho podporo omogočili, da smo takrat naredili odločilen korak. Imeli smo čast, da smo podpisali, kar so mnogi sanjali.

A danes, ko gledam te obraze, se ne spominjam formalnosti temveč prijateljstev, pogovorov, zaupanja – in poguma.

Danes, ko sem žal edini še živeči izmed nas, se poklanjam spominu na to skupno dejanje – in na moje kolege, s katerimi sem imel čast deliti ta trenutek začetka.

Z leve proti desni stojijo: prof. dr. Bogdan Kavčič, takratni direktor Visoke šole za organizacijo dela v Kranju, prof. dr. dr. Stojan Vrabl, takratni direktor Višje agronomske šole, prof. dr. Ljubo Črepinšek, takratni direktor Visoke tehnične šole, dr Bruno Hartman, tedanji ravnatelj Visokošolske in študijske knjižnice v Mariboru, prof. dr. Šime Ivanjko, tedanji direktor Višje pravne šole, Branko Leskovar, glavni tajnik, Karel Koren, takratni upravnik Študentskih domov, prof. dr. Borut Belec, tedanji direktor Pedagoške akademije; sedijo: prof. dr. Rudi Crnković, takratni prorektor, prof. dr. Vladimir Bračič, prvi rektor, in prof. dr. Dušan Bobek, tedanji direktor Visoke ekonomsko komercialne šole.